Danes se z recenzijo glasbe ukvarja le še redko kdo, težko pa se sodobni glasbeniški razumnik približa zvezdniškemu statusu kolegov iz 70. in 80. let minulega stoletja, kot so bili v Sloveniji Igor Vidmar, na Hrvaškem Dražen Vrdoljak ali Darko Glavan, v Srbiji Dragan Kremer ali Petar Luković - Pero, srbski novinar in glasbeni kritik, ki je minuli teden zapustil svet. Omenjeni so bili kot številni drugi vplivneži, ki so krojili okus, Luković pa velja za najbolj notoričnega rock kritiškega zvezdnika, kar jih je jugoslovanska pop scena poznala.
Rodil se je leta 1951 v Kraljevu, vendar je gimnazijo končal v Beogradu, kasneje tudi diplomiral na strojni fakulteti. Kar je zgovorno samo po sebi. Strojnik, ki se odloči za novinarstvo? Zagotovo eksotična duša, pa čeprav je bila sredina 70. let, ko je pisal za revijo Duga, čas, ko je bilo novinarstvo eden privlačnejših poklicev. Ne nazadnje je bil tudi Vrdoljak, ki je po letnici rojstva 1951 tako Lukovićev kot Glavanov vrstnik, po izobrazbi ekonomist, medtem ko je Glavan z rock kritiko vendarle ostal v domeni primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine, iz katerih je diplomiral.
Oseben in neposreden
Pop glasbeno novinarstvo se je v nekdanji Jugoslaviji uradno začelo leta 1962, ko je v Novem Sadu začela izhajati revija Ritam. Džuboks kot najbolj razvpito pop glasbeno občilo je začel izhajati 1966, potem ko se je znotraj Komunistične partije Jugoslavije (KPJ) oblikovala ideološka paradigma, da je lahko tudi dolgolasec vzoren mladinec. Prvi dolgolasec pa naj bi bil v KPJ sprejet leta 1967. Džuboks je izhajal v dveh ločenih obdobjih. Med letoma 1966 in 1969 ter od leta 1974 do 1985; Luković je pisal v drugem. V primerjavi z Vrdoljakom ali Glavanom je bil bolj oseben in neposrednejši, velja pa upoštevati, da sta omenjena začela pisati pred njim in da sta izhajala iz bolj umirjene paradigme. Za njemu konkurenčnega velja devet let mlajši Beograjčan Dragan Kremer, ki je na primer v oddaji Dobre vibracije Televizije Sarajevo javno raztrgal LP-ploščo Pljuni i zapjevaj moja Jugoslavijo skupine Bijelo dugme. Kremerju se pripisuje tudi ocena petja Alena Islamovića, da »cvili kot priprta podgana v Bebekovi kleti«.
Seveda ni šlo brez povratnih reakcij. Goran Bregović je Kremerja potem v neki drugi oddaji označil za »prasca z zalisci, ki onanira pri štiridesetih«, medtem ko je Đoni Štulić Glavanu namenil skladbo Daleko od istine in mu v njej sporočil, da je neumen, ponarejen, grd, besen, nesprejet, da je na njegovem obrazu en velik nič in da mu ne bo uspelo, pa če živi še tisoč let. Prizanesljivosti je znalo zmanjkati tudi v medsebojnem javnem diskurzu kritikov. Tako je Glavan za Kremerja ob neki priložnosti izjavil, da je »neumerjeni skriboman prevretih možganov in lenega duha«. Skribomanija je bolezensko stanje, ki se manifestira z obsesivnim pisanjem. »V Zagrebu sem sicer spal pri njem,« pa zna dodati Kremer sam. Glavna Lukovićeva afera je bila, ko so ga tožile Lokice, plesna skupina Zdravka Čolića, ker je v prvem stavku recenzije njihove plošče in skladbe Poješču te napisal, da »širijo meje neumnosti«. Pestro.
Kot je to še vedno praksa, so Lukovićevi kolegi pisali predvsem ali zgolj o izvajalcih, ki so spadali v njihov glasbeni nazor ali interes. On se je loteval vsega, kar mu je prišlo pod roko. Od rockerjev, punk rockerjev, disko izvajalcev, kantavtorjev ali popevkarjev do domačih in tujih, že slavnih ali popolnoma anonimnih in hitro propadlih. Od skladbe Ni ljubav nije kao što je bila nogometaša Ivice Šurjaka do skladbe Faeton slovenske zasedbe Na lepem prijazni, na katero je popolnoma padel, kar je med drugim pripomoglo k temu, da so bili leta 1980 NLP v Beogradu izjemno priljubljena slovenska zasedba. Kljub domnevni jezikovni oviri. »V zadnjih 24 urah sem si Faeton zavrtel štirinajstkrat,« je v svoji rubriki Singlovi zapisal o glasbi, ki se mu je priljubila.
Borben in skrajno načelen človek
Zapisi o njemu manj všečnih poskusih so spomenik neprizanesljivosti in nekorektnosti, vključno z žalitvami, ki bi danes nemara izzvale tožbe, povzročale duševne bolečine, se pregrešile s sovražnim govorom in še kaj. »Neizčrpen rezervoar plehkosti je na površino izvrgel še enega halucinantnega fanta, ki so mu dali priložnost, da je na vinil odtisnil svoje javkanje in mijavkanje. Jaz nisem tvoj tip? Seveda nisi, poba. Jaz ljubim Vlada Kalemberja,« je zavoljo skladbe Ja nisam tvoj tip namenil Dušku Jaramazu, tudi v Sloveniji, sploh v vzhodnem delu, nekoč priljubljenemu pevskemu zvezdniku iz Zadra, ki je po desetletju razmeroma uspešne kariere postal fotoreporter.
Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila čas, ko so snemali mnogi in je bila diskografska industrija, na čelu z zagrebško založbo Jugoton, ki je pokrivala približno 70 odstotkov jugoslovanskega trga, v največjem razcvetu. Recenzentom se ni bilo treba bati pomanjkanja tematik, sploh pa ne radoživo raznovrstnemu Lukoviću. Če mimo ni prišla Mačka iz solitera zasedbe Visoko mišljenje iz Zaječarja, ki jo je mimogrede ocenil kot spodobno perspektivno, kar pa ji ni pomagalo, da bi posnela še kaj več, je posegel po Branki Kraner in skladbi Predrami me. O tej izkušnji je na primer zapisal: »Sodeč po naslovnici je Branka Kraner zardela napredna mladinka, polna radosti, ki si jo zamišljam kot vzorno gospodinjo, ki bo svojega soproga osrečila do konca življenja. Prava škoda je, da je pesmica tako naporna in nervozna za poslušanje.« Boljše je niso odnesli niti Moni Kovačič, Tatjana Dremelj in Hazard, o skladbi Pesem, za dinar zasedbe Pepel in kri pa se je izrazil: »Take pesmice lahko poslušam vsega deset sekund.« Po drugi strani je bil deklarirani spoštovalec Andreja Šifrerja, Buldožerjev, Grupe 92, Pankrtov in še koga, sploh ko je šlo za jugoslovanski novi val.
Borben in skrajno načelen človek. V času režima Slobodana Miloševića je živel v Beogradu in pisal za hrvaške časopise, kot je bil Feral Tribune. Sodelavci se spominjajo, da je, kadar je dobil v beograjsko pisarno sovražen telefonski klic, anonimnemu grozilcu v slušalko sporočil, da ga čaka na dvorišču. In ga res šel čakat na dvorišče. »Prišel ni seveda nihče,« je dodal njegov kolega v minulih dneh, ko se je Luković poslovil od sveta.
