Do zadnje strani: Življenje, brez navodil za uporabo

Pričujoče Spomine zaključuje dolg seznam imen in biografij. Med njimi so mnogi, ki so danes tudi v mejah nekdanje Sovjetske zveze pozabljeni: partijski ideologi, funkcionarji, povzpetniki, birokrati. Nekaj se jih je vpisalo v zgodovino, med njimi umetnice, uredniki, literatke in literati, znanilke in znanilci dobe, ki si je zadala za cilj prisilno osrečevanje človeka tako, da mu je nagrade, zločine in kazni pripisovala glede na njegovo »uporabnost«: tisti, ki so gradili bazo, so imeli življenjsko prednost pred onimi, naseljenimi v nadstavbo, in so bili v očeh oblasti in družbe ožigosani kot »kilavi intelektualčki« in »kozmopoliti«, torej »škodljivci«. Njihove biografije se pogosto zaključijo z besedami: ustreljen(a); umrl(a) v izgnanstvu ali taborišču; naredil(a) samomor. Ljudje, ki jih je Nadežda Mandelštam srečevala, spoznala, z njimi prijateljevala. Takih, ki so hote ali nehote, srčno ali sovražno (»dvojno življenje je neizpodbitno dejstvo naše dobe in nihče se mu ni izognil«), krojili usodo nje in njenega moža, pesnika Osipa Mandelštama.