Petkova Odprta kuhna na ljubljanskem Pogačarjevem trgu je imela minuli petek hudo konkurenco. V atriju Doma starejših občanov Fužine je že malo pred 14. uro zadišalo po praženi čebuli, kuharice pa so hitele, da z domačimi dobrotami napolnijo stojnico, ki je predstavljala njihov domači kraj. »Dogodek Kulinarična Slovenija se je v domu zgodil prvič. Seveda to ne pomeni, da s stanovalci ne kuhamo. Skozi vse leto imamo kulinarične delavnice in tudi praznična peka je del našega programa,« je povedal Mitja Puškarič, delovni terapevt v domu, in dodal, da se med stanovalkami pogosto splete pogovor o tem, kaj so kuhale doma. »Od tod ideja, da naredimo dogodek, na katerem se predstavimo, družimo in pogovarjamo,« je povedal Puškarič in dodal, da na osmih stojnicah predstavljajo jedi, ki so jih kuhale še prababice in babice stanovalk in stanovalcev. »In če še dodam, da je povprečna starost dvajsetih kuharic in dveh kuharjev 88 let, med njimi pa nam bosta svojo najljubšo jed pripravili kar dve 99-letnici, so recepti res stari,« je med stojnice povabil delovni terapevt.
Jedi, ki so vračale v otroštvo
In že zaradi pogleda na zapisana imena jedi ob stojnicah, kot so medla, murkova župa, posolanka, bišča in trijet, je bilo vredno počakati, da so se jedi skuhale do konca in bile pripravljene za razvajanje brbončic. »Trijet je stara jed oziroma sladica. Popečen kruh so prelili z bolj sladkim kuhanim vinom,« je povedala Vida Miloševič Arnold in dodala, da jo je sama jedla le enkrat. »Na mamini ohceti, ko se je poročila z očimom. Spomnim se, da sem bila stara šest let in da sem sedela na krušni peči, kamor so odlagali polne sklede te sladice. Uh, kako se mi je vrtelo,« se je z nasmehom na obrazu spominjala sogovornica. Poleg trijete je bila na stojnici, za katero so skrbele Korošice, predstavljena še murkova župa, nekaterim bolj znana kot kumarična juha.
Vidno sta se na dogodku zabavali obe Dolenjki in tudi najstarejši kuharici, 99-letni Marija Kenk in Malči Cimperman. »Moram priznati, da me kar srbijo podplati, saj bi tako rada stala ob posodi in mešala krompirjev golaž. A zaradi bergle, ki jo uporabljam pri hoji, ne zmorem več. To je bil tudi razlog, da sva pred tremi meseci z možem, čez mesec dni bo star 102 leti, prišla v dom,« je povedala Marija Kenk. »Sva pa z Malči pridno sodelovali pri rezanju krompirja, čebule, česna in gobic, ki se kuhajo v loncu.« Prav zaradi premikanja težkih loncev so kuharicam na pomoč prišli mladi upokojenci iz Centra aktivnosti Fužine, predpasnike okoli pasu pa so si zavezale tudi simpatične dijakinje biotehniškega centra, s katerim dom tudi sicer pogosto sodeluje.
Belokranjska pogača in šara
Razen seveda Belokranjci – moško roko za mešanje belokranjske šare je posodil Jože Božič. Z ženo sta v DSO Fužine prišla lani. »Ko smo lani pripravljali paradižnikovo omako, so mi dali kuhalnico v roke, in od takrat sem pogosto zadolžen za mešanje,« se je pošalil Božič in opozoril, da mora ves čas paziti, da se jed ne prismodi. Sam je sicer Novomeščan, a je poročil Belokranjko. Poleg enolončnice na mizi ni manjkala belokranjska pogača. Kot edina Kostelka v domu je svoje spomine na belokranjski stojnici delila tudi Marija Žužek. »Kostel je bil nekoč zelo reven kraj in pri nas doma se je največ jedlo s polja, repo, zelje, fižol. Spomnim se kuhinje moje mame. Bila je inovator, ko nam je prvič naredila kremno juho. Skozi cedilo je spasirala zelenjavo,« je povedala Žužkova in na naše začudenje takoj spomnila: »Takrat ni bilo kuharskih robotov, kot so danes.« In še nekaj nam je Kostelka zaupala: »V Kostelu smo v polento zakuhali ocvirke. Ker je bila to zelo draga jed za nas, so jo poimenovali kar Titova torta.«
Tudi ljubljanske kuharice stanovalcev niso razočarale. Morda le presenetile, ker palačinke niso bile namazane z marmelado. Na njihovi stojnici so stanovalci poskusili ljubljansko župo, kar je bil v bistvu piščančji ajmoht. »Zraven so se postregle palačinke, namazane s skuto in pehtranom. In te smo ob župi tudi pripravile,« je povedala Mari Rojšek, a hitro priznala, da je sama sicer z Bizovika in da doma nikoli niso jedli tako fino kot v mestu. »Mama je bila doma iz Zgornje Slivnice in je za sladico znala speči samo potico. In še to samo za praznik.«
Živahno pa je bilo tudi v družbi Primork. »Če še niste v Kobaridu jedli kobariških štrukljev, imate srečo, da ste danes tukaj. Vsaka gospodinja jih ima vedno v zamrzovalniku, da so pri roki, ko zaskomina po sladkem,« nam je povedala 92-letna Silvija Rustija in priznala, da se je štruklje naučila delati od snahe. »Stari pobiramo znanje od mladih,« je povedala in dodala, da sta se z Mili Berginc, ki jih šteje še pet let več, pri načrtovanju jedilnika odlično znašli. Kot tudi vsi ostali kuharji in kuharice, ki so tudi zahvaljujoč harmoniki poskrbeli za še eno nepozabno popoldne v domu.
