Če pustimo ob strani nesposobnost sistemske reorganizacije zdravstva v zadnjih desetletjih in tudi zadnjih šestih mesecih, ali bolje rečeno postopnega sistemskega padanja nudenja zdravstvenih uslug, potem nisem prepričan, da so navedene rešitve sistemsko poštene in dobre. Prav tako pa predvolilne in sedanje obljube ne zdravijo bolnikov. Denar kot »edino merilo« rešitve vseh problemov v zdravstvu je očitno pretehtal tudi pri zapolnitvi menda manjkajočih delovnih mest zdravnikov oziroma zobozdravnikov.
In če gremo po tej logiki, da mi z višjimi plačami in boljšimi pogoji dela, življenja ter privilegiji zvabimo strokovnjake iz drugih delov sveta oziroma konkretno Balkana, potem lahko denimo iz Švice, Nemčije ali Amerike zvabijo tudi naše strokovnjake. Izkoriščanje znanja in t. i. »beg možganov« je vseeno resna zadeva, ki zahteva razmislek. Ali egoistično in večvredno razmišljanje, podkrepljeno z denarjem, res zadovoljuje rešitve na strokovnih in tudi splošnih področjih? Ali se kdo vpraša, kakšna pa je zdravstvena situacija v Bosni in Hercegovini, potem ko jim »speljemo« strokoven, mlad in perspektiven kader? Odgovor, da nas to ne zanima, me ne zadovoljuje. Veliko ljudi iz bivše skupne države in seveda drugih držav se prav tako ukvarja z enakimi težavami kot mi.
Pa če prenesem razmislek na nekatera druga področja, npr. izdelavo različnih izdelkov. Na prenos »umazane« industrije drugam, ven iz Slovenije, ali pa na razmislek o ekologiji, kjer nas odpadki, polivinil in onesnažen zrak kje drugje ne zanimajo, samo da niso pri nas, potem me takšne rešitve resnično ne zadovoljujejo. Oblastniki, ki odločajo o različnih na hitro in nestrokovno ter na kratek rok načrtovanih ter izvedenih vsebinah, nimajo vedno prav. Namesto reševanja problemov pri vzrokih oz. koreninah, se ukvarjajo posledično s tistimi zadevami, ki ne morejo trajno prispevati k rezultatom. In če sem iskren, so še nepošteni.
Ne vem in ne razumem kot laik, kako to, da ni mogoče zagotoviti hitre in kvalitetne zdravstvene oskrbe, in to danes v dobi informacijske podpore vsakršnim problemom, v dobi hitrih cestnih in drugih povezav ter celotne mreže zdravstvenih domov v Sloveniji. Tudi v dobi nesprejemljivih čakalnih vrst. Razumni predlogi izboljšanja stanja izkušenega prof. dr. Dušana Kebra v Dnevnikovem Objektivu, v zadnji Mladini in v nekaterih medijih so preslišani. Posledično pa stanje ne le stagnira, temveč se samo poslabšuje.
Tako v preteklosti kot danes je število državljanov oz. pacientov približno enako. Število zdravnikov pa precej večje. In vendar smo imeli v preteklosti ustrezno nudenje zdravstvene pomoči. Kako to, da to danes ni mogoče? Je res razlog v slabi organizaciji ali morda denarju, ali morda razmišljanju in poštenosti odločevalcev, ki krojijo sistem? Ali res samo v pomanjkanju kadrov?
Tudi medicinska tehnika in znanje sta občutno napredovala. Samo nekatera razmišljanja in ravnanja ter poštenost se se nekam izgubili. Vse pa je nadomestil denar, denar in še enkrat denar. Hipokratova prisega menda ja ne govori dosti o tem. In rešitev? Država naj končno že zagotovi organizacijske, finančne, strokovne in druge okvire tako, da bo enakopravna in pravočasna ter seveda strokovna zdravstvena oskrba zagotovljena vsem ljudem. Mladim, starejšim, tudi tistim iz BiH, ki pri nas delajo in živijo ter enakopravno prispevajo k življenju vseh nas. Pa ne tako, da iz Bosne in drugod »krademo« zdravniški kader.
Miloš Šonc, Grosuplje
