Podjetniška pot Janka Kodile se je začela v Aziji, od koder je uvažal pohištvo, danes pa Kodilove domače šunke, pršute, ocvirke, kranjske klobase, uležano meso, prekmursko gibanico in druge delikatese, ki so narejene po starih receptih, čislajo v marsikaterem slovenskem gospodinjstvu in tudi drugod po svetu, kamor se je razširil sloves o teh prekmurskih priboljških. V sklopu Kodilovega gastronomskega imperija je poleg šunkarne, zorilnice, predelovalnega obrata, trgovine in restavracije Meet meat eat v Markišavcih še trgovina v Ljubljani, v solastništvu pa imajo še socialno podjetje Korenika, ki je ekološka kmetija.
Od pohištva do gurmanskih priboljškov
Poslovna pot Janka Kodile se je začela v času študentskih dni, ko se je začel ukvarjati s prodajo hrane za male živali. Razvil je blagovno znamko Bobi, ki je postala zgodba o uspehu, dokler se Slovenija ni pridružila Evropi. Nato je sredi devetdesetih let odkril Azijo oziroma pohištvo iz ratana, ki so ga izdelovali v Maleziji. »Izvažal sem hrano za male živali, uvažal pa pohištvo iz ratana. Z letalom sem šel v Singapur. Ob petih zjutraj smo se usedli v beli mercedes 190E in se peljali na drugo stran Malezije. Vozili smo se po džungli in prišli do mesta, kjer sta me čakala dva zabojnika pohištva, ki sem ga kupil in na poti domov enega takoj prodal,« se spominja svojih prvih podjetniških podvigov, ki so uspešno trajali vse do leta 2000, ko je oče Janez sklical družinski posvet, na katerem je predlagal, da družinski posel prevzame sin Janko. »Ker sta mi starša pri mojih podjetniških odisejadah vedno pomagala, sem se odločil, da prevzamem podjetje. Oče na začetku ni razumel, pa tudi bližnja okolica ne, da ne bomo imeli več samo hrenovk in svežega mesa. Ker sem do prevzema podjetja videl kar precej sveta, sem se odločil, da bomo raje vstopili v svet kulinarike in izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Da izdelki iz mesa postanejo gurmansko doživetje. Na vsak način sem se hotel odmakniti od besed meso, mesnica, zato sem tudi razvil blagovno znamko Kodila Gourmet. Izdelava vrhunskih kulinaričnih mesnih izdelkov je postala naš moto, ki se ga še vedno držimo in se ga bomo tudi še naprej,« razlaga Kodila.
Diši po Prekmurju
Če so bili ocvirki, ki so jih pri Kodilovih iz industrijskega stranskega produkta spremenili v mesno delikateso, prvi prodajni hit nove Jankove družinske zgodbe, je danes med mesnimi hedonisti najbolj cenjena prekmurska šunka. »Začeli smo rehabilitacijo stare prekmurske tradicionalne mesnine, in ker je bila ta stvar zanimiva tudi z etnološkega vidika, je potem padla ideja, da bi to kulinarično posebnost tudi zaščitili. Del mojega poslanstva je bil ustanoviti združenje, ki je potem poleg prekmurske šunke začelo delati tudi pri projektu zaščite prekmurske gibanice. Namreč, ko smo pred kakšnimi 15 leti imeli našo šunko na ocenjevanju na radgonskem sejmu, so se tam znašli v zagati, kako jo oceniti oziroma kam jo uvrstiti, ker ne gre za pršut, hkrati pa ni imela svoje kategorije. Odločil sem se, da bom sprožil kampanjo za zaščito, navsezadnje gre za našo posebnost,« se prvih znakov ponovnega vstajenja prekmurske šunke spominja Kodila. Z oznako zajamčena tradicionalna posebnost (ZTP) je danes tako v Sloveniji kot v EU zaščitena prekmurska gibanica, z oznako zaščitena geografska označba (ZGO) pa prekmurska šunka. To sta dva od štirih certificiranih izdelkov, ki jih proizvajajo pri Kodilovih. Poleg šunke in gibanice so še uradni certificirani proizvajalci kranjske klobase, imajo pa tudi certifikat za proizvodnjo ekoloških mesnin iz mesa krškopoljskih prašičev, ki jih redijo na solastniški kmetiji Korenika.
Na svojem podjetniškem pohodu je tako kot konzorcij za prekmursko šunko in prekmursko gibanico Kodila oblikoval in razvil tudi blagovno znamko Diši po Prekmurju in ustanovil Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot, tako da v svojo zgodbo o uspehu vključujejo tudi manjše proizvajalce, njihove izdelke pa prodajajo v obeh svojih trgovinah in skupaj z njimi nastopajo na promocijah. Za enega svojega največjih poslovnih uspehov Kodila šteje preboj na japonski trg. »Lani je prekmurska šunka postala prva mesnina iz Slovenije, ki je bila uvožena na Japonsko. Če bi se bolj pesniško izrazil, bi rekel, da smo jo iz mrtvega izdelka postavili na kulinarični Mount Everest. Sicer ne gre za velike količine, ampak prav na podlagi prekmurske šunke se je z Japonci podpisal sporazum, ki omogoča prodajo drugim mesnim podjetjem na Japonsko. Prekmurska šunka je naredila pionirsko delo za slovensko mesno industrijo,« je ponosno povedal Kodila.
