Canski festival tik pred koronavirusom in takoj po njem odraža afiniteto do zombijevskih komedij. Obakrat sta tovrstna filma celo odprla festival: leta 2019 je bil to Jarmuschev Mrtvi ne umirajo, letos pa je ta čast pripadla Michelu Hazanaviciusu s filmom Rez! (Coupez!), ki se je najprej imenoval Z oziroma Kot Z (Comme Z). Ker je v času ruske agresije na Ukrajino črka Z postala »nečista«, se je režiser želel izogniti zmedi ali dvoumnostim, zato je spremenil naslov.
Da bo vse v kontekstu, se je med otvoritveno slovesnostjo preko videopovezave v živo javil še ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, citiral Chaplina in Velikega diktatorja ter požel gromovit aplavz, sploh ko je omenil, da morajo ustvarjalci poskrbeti, »da filmi v teh časih ne bodo ostali nemi«. Otvoritveni film Rez! je nato predvsem zabaval in navduševal s trojno metafilmsko strukturo, čeprav v njem ni ničesar izvirnega – Cannes na otvoritveni večer po novem ne predvaja le zombi filmov, temveč tudi rimejke. Hazanavicius je zelo zvesto, tako rekoč brez sprememb, predelal japonsko kultno bravuro Šiničira UedeSmrt v enem kadru (2017), ki se začne s 37 minut dolgim prizorom v enem kadru, s prikazom televizijskega eksperimenta v živo oziroma z zgodbo o filmski ekipi, ki v opuščenem skladišču snema nizkoproračunski zombijevski film.
Režiser je s svojo kamero del mizanscene, prepričani smo, da gledamo »film-o-snemanju-filma«, kjer inscenirane zombije v nekem trenutku napadejo »pravi« zombiji. Ko preživeli del filmske ekipe obračuna z nemrtvimi in se eksperiment konča, sledi drugi del filma, ki osvetli produkcijske priprave, da bi nato v tretjem, najbolj divjem segmentu spremljali »making-of« celotne produkcije; tretja kamera namreč predstavi vse ustvarjalne zagate, ki si jih je mogoče izmisliti in ki vplivajo na snemanje garažne produkcije: pijani igralci, pretirano ambiciozne in vsiljive asistentke, tehniki s prebavnimi motnjami in tako dalje. Tako Uedov kot Hazanaviciusov film sta hvalnica neuničljivemu in naredi-vse-sam produkcijskemu procesu.
Pogled v preteklost
Francozi znajo poskrbeti za promocijo svojih klasikov, čeprav morda ne spadajo med popularne favorite. V času ogrevanja so prvi dan festivala v polni dvorani Debussy, sicer drugi po kapaciteti (ima 1500 sedežev), za uverturo v sekcijo Cannes Classics zavrteli redko videno stvaritev Jeana EustachaMama in kurba (1973), ki nikoli ni našla širokega občinstva, zdaj pa bi utegnil Eustachev opus – v procesu restavriranja celotne režiserjeve dediščine – najti nekaj več gledalcev.
Film Mama in kurba, študija o francoski mladini, ki se kmalu po upornem letu '68 in seksualni revoluciji znajde v čustvenem precepu, pa o svetu, ki so mu malomeščanske vrednote še vedno svete, ter o družbi, ki jo je študentska revolucija dodobra prevetrila, hkrati pa v njej konsolidirala konservativne politične sile, je ob premieri veljal za kontroverzen, ob skoraj štirih urah dolžine pa tudi zahteven in intelektualno stimulativen zalogaj. Serge Daney je zanj dejal, »da bo naslednjim generacijam pokazal, kakšen je bil Pariz v porevolucionarnem obdobju«. V času, ko, tako se zdi, premagujemo zadnje vzdihljaje korone, bo verjetno kmalu prišel trenutek, ko se bomo vprašali, kateri film najbolje spregovori o kovidnem in pokovidnem obdobju.
