»Moje sanje so končane. Počutil sem se, da se končuje tisto, kar sem najbolj ljubil. To je predstavljalo polovico mojega življenja, 17 let in pol. Po glavi so mi švigale podobe iz celotne kariere, dela in doživetij. Odhajam presrečen, ker sem vse do danes dal vse. Sanje so končane, začenja se novo življenje,« je s solzami v očeh ob slovesu povedal Gonzalo Higuian. Njegove odlike so bile močan udarec z obema nogama, občutek za gol, telesna moč, s katero se je odlikoval v igri na tleh in v zraku. Njegovo gibanje brez žoge je bilo zelo inteligentno, zato je zelo dobro sodeloval pri gradnji napadov.
Nogomet mu je bil položen v zibko
Gonzalu Higuainu je bil nogomet položen v zibko, saj je bil njegov oče Jorge profesionalni nogometaš. Gonzalo se je rodil v Brestu v Franciji, kjer je njegov oče igral za tamkajšnji klub, a francosko ne govori, saj je bil star komaj deset mesecev, ko se je družina vrnila v Argentino. Ob argentinskem ima tako tudi francosko državljanstvo. Nogometno kariero je začel v akademiji kultnega argentinskega kluba River Plate in za člansko ekipo je debitiral, še preden je postal polnoleten. Hitro je postalo jasno, da je pred njim lepa prihodnost in bi lahko postal superzvezdnik, zato je bila logična njegova selitev v Evropo. Prva postaja je bil Real Madrid, ki je zanj plačal 12 milijonov evrov odškodnine. Začetek ni bil najboljši, saj je v prvi sezoni dosegel le dva gola, zato so se pojavili dvomi v njegove golgetrske sposobnosti. Počasi se je uveljavil, saj je dosegal odločilne zadetke v zadnjih minutah tekem ter v sezoni 2009/10 s 27 goli postal drugi strelec španske lige za Messijem. Okrevanje po operaciji hrbtenice je trajalo manj od napovedanih štirih mesecev in vrnitev je bila spektakularna s hat-trickom.
Po sedmih letih letih je zapustil Madrid in se preselil v Italijo, kjer je prikazal najboljše predstave v svoji karieri. Julija 2013 je s selitvijo v Napoli, ki je zanj plačal 40 milijonov evrov odškodnine, obnorel temperamente navijače kluba pod Vezuvom skoraj tako, kot nekoč njegov rojak Maradona. Zaradi golov je takoj postal ljubljenec navijačev. Rekordna je bila zlasti njegova zadnja, tretja sezona 2015/16 v Napoliju, ko je dosegel 36 golov, s čimer je izenačil rekord italijanske lige Gina Rossettija iz leta 1929. Drugi strelec lige v sezoni Paulo Dybala jih je dosegel skoraj pol manj – 19. Izkupiček bi bil še boljši, a na treh tekmah ni smel igrati zaradi kazni po izključitvi.
Po rekordni sezoni pri Napoliju se je poleti 2016 začela saga z njegovo selitvijo v Torino k Juventusu, ki je trajala en mesec, dokler »stara dama« ni pristala, da bo v dveh obrokih plačala 90 milijonov evrov odškodnine, kar je bil tedaj rekord za prestop igralca iz kluba v klub znotraj ene države. Tri dni po podpisu pogodbe je pojasnil, da je razlog za selitev v Juventus odnos s predsednikom Napolija Aureliom De Laurentisom. Z Juventusom je osvojil tri naslove državnega prvaka, vmes pa je pa je kot posojeni igralec po pol leta igral za Milan in Chelsea. Njegova kariera je bila v zatonu in leta 2020 se je, tako kot mnogi drugi zvezdniki, preselil v ameriško ligo MLS, kjer pa z Interjem iz Miamija ni osvojil nobene lovorike. Klub s Floride je edini izmed sedmih v njegovi karieri, s katerim se v treh letih ni veselil niti ene lovorike.
Argentinski rojaki mu očitajo, da ni bil igralec za velike tekme
Tudi z reprezentanco Argentine nikoli ni šel do konca, ampak je izgubil en finale svetovnega prvenstva in dve finali južnoameriškega prvenstva. Ker je prav na finalu svetovnega prvenstva 2016 v Braziliji na tekmi proti Nemčiji zapravil eno najlepših priložnosti za gol Argentine, se je v domovini znašel na udaru kritik. Grešni kozel je bil tudi po finalih južnoameriškega prvenstva 2015 in 2016. Očitali so mu, da ni igralec za velike tekme. Je eden izmed treh nogometašev, ki so bili rojeni v tujini, a so igrali za Argentino na svetovnem prvenstvu. Sprva je zavrnil igranje tako za Argentino kot Francijo z obrazložitvijo, da se še ni odločil, nato pa je leta 2008 izbral Argentino.
