Celo predpostavljeni zdravniki, to pa so vodje oddelkov, predstojniki in celo strokovni direktorji bolnišnic, pogosto ne vedo, koliko so njihovi zdravniki »svobodni« in samostojni, samo plačani niso tako, kot bi ustrezalo opravljenemu delu. Še manj poznajo način dela zdravnikov v bolnišnicah razni posamezniki, ki veliko pišejo o delu in nedelu zdravnikov. Narava in način tako ambulantnega kot tudi nekaterih oblik bolnišničnega dela zdravnikov sta odvisna od narave dela in potreb po vseh mogočih diagnostičnih in terapevtskih storitvah.
Dotaknil se bom le bolnišničnega dela zdravnika internista v bolnišnicah, čeprav tudi pri ambulantnem delu ni dosti drugače. Pomisleki o pomanjkljivi kontinuiteti dela z bolniki ob uvedbi instituta svobodnega zdravnika so povsem nestvarni in kažejo na popolno nepoznavanje dejanskih razmer. Že sedaj je tako, da le manjši del rednega delovnega časa (osem ur dnevno) skrbi vsak zdravnik za določeno število bolnikov in veliko tudi za bolnike drugih zdravnikov, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odsotni. Posebej moram izpostaviti čas dežurstva, ko skrbi zdravnik za več bolnikov na več oddelkih in vsaj v manjših bolnišnicah tudi za bolnike na intenzivnih oddelkih. Dežurstva so nujna oblika dela, pa ne samo v zdravstvu. In skrb za bolnike, katerih zdravstvenega stanja ne poznaš v podrobnostih, ni nič drugačna kot skrb za bolnike, ki jih je del dneva ali tedna obravnaval svobodni zdravnik. Problemi, do katerih prihaja v času dežurne službe, so večinoma nepredvidljivi. Predpogoj za to, da bolnikovo zdravljenje poteka kontinuirano in da je varno, pa bom ponazoril samo s tremi besedami: »Dobra klinična praksa«. Ta pa pomeni, da je stanje vseh bolnikov, ki so ti zaupani za čas dežurstva, dobro in natančno dokumentirano in da je predaja službe čim bolj popolna in temeljita. In tu je bistven problem dela svobodnih zdravnikov, zaradi česar je toliko pomislekov.
Tedenska delovna obveznost je štirideset ur in v tem času lahko delaš izključno na svojem matičnem oddelku, čemur pa v večini primerov ni tako. Poleg rednega dela na bolniškem oddelku večina zdravnikov dela tudi v specialističnih ambulantah. Tisti, ki so sposobni in še niso presegli določene starosti, morajo tudi opravljati dežurno službo, ki traja večinoma šestnajst ur, v času vikendov ali praznikov pa tudi dlje, ker ni mogoče drugače zagotoviti stalne prisotnosti zdravnika. Po dežurstvu zdravnik odide domov in mora njegove zadolžitve prevzeti nekdo drug. Omeniti je treba tudi delo na urgencah, kjer je zdravnik polno zaposlen in praviloma ne more, razen izjemoma, opravljati še kakega drugega dela. In res je, da smo bili mnogi bolnišnični zdravniki tudi »dvoživke« in celo »večživke«, kar je v interesu tvoje matične ustanove in ustanov, kamor smo odhajali krajši ali daljši čas občasno delat, ker so potrebovali zdravnike določenih specialnosti, ki jih sami niso imeli.
Vsako razpravljanje o tem, koliko mora narediti zdravnik za svojo plačo, je dokaz popolnega nepoznavanja dela zdravnikov, ki ga ni mogoče normirati in meriti. Lahko je meriti le nekatere stvari, denimo število ambulantnih prvih ali kontrolnih pregledov, število sprejetih in odpuščenih bolnikov, pri kirurgih število in zahtevnost operacij. Vsega pa preprosto ni mogoče ne normirati ne meriti. Zato je nesmiselno o tem razpravljati. Smiselno pa je razmišljati o tem, da bi zdravniki imeli individualne pogodbe, kjer bi bilo točno opredeljeno, koliko in kakšne so tvoje delovne obveznosti za delo (če hočete za svojo plačo): na matičnem oddelku toliko, za delo v specialističnih ambulantah toliko, za funkcijsko in drugo diagnostiko toliko, za delo v urgentni ambulanti zopet toliko, pa za konziliarno službo posebej in pedagoško ter raziskovalno delo in še in še. Če samo primerjamo delo na urgenci z delom na nekem bolniškem oddelku, je vsaj na Interni kliniki UKCL in IPP to neprimerljivo. Za ilustracijo bom navedel primer iz svoje prakse. V 24 urah sem enkrat pregledal samo 12 bolnikov, enkrat pa 48 – torej štirikrat več in to za enako plačilo. Toliko o stimulativnem nagrajevanju. V državnih ustanovah ga nikoli ni bilo in ga še dolgo ne bo.
Zaskrbljujoče je, da je ena zadnjih raziskav pokazala, da kar 36 % slovenskih zdravnikov ob že tako velikem pomanjkanju zdravnikov želi zapustiti zdravniški poklic. Največ razlogov je preobremenjenost, nestimulativno nagrajevanje in pomanjkljiv karierni razvoj. Nekaj razlogov sem naštel tudi v pričujočem prispevku. In če bo politika še bolj lomastila po zdravstvu in za večino problemov obtoževala zdravnike, bo ta odstotek postajal še višji. Potem bo pa res prišlo do razkroja našega zdravstva, ki zaenkrat še kar dobro deluje kljub vsem kritikam, ki so včasih tudi zlonamerne in neresnične.
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj
