Korzika je na zgodovinski prelomnici, morda največji po letu 1769, ko jo je od Genove kupila Francija in se je v Ajacciu rodil Napoleon Bonaparte (ki je sicer zatiral korziške nacionaliste). Po 18 mesecih pogovorov med francosko vlado in člani korziške skupščine, ki ima zaenkrat še zelo malo pristojnosti, je namreč francoski predsednik Emmanuel Macron napovedal avtonomijo otoka.
V korziški skupščini, kjer je včeraj nastopil, ga je navdušeno pozdravila velika večina od 63 poslancev, tudi vseh 32 zmernih korziških nacionalistov, ne pa šest separatistov. Njegovo popuščanje korziškim nacionalistom je nekaj izjemnega glede na dosedanje vztrajanje Francije pri centralizmu, unitarizmu in enem jeziku, ki jih poudarja tudi ustava »enega in nedeljivega francoskega naroda«. Treba bo torej spremeniti ustavo. Sicer bi Korzika lahko dobila avtonomijo po zgledu francoskih čezmorskih ozemelj, kot so Réunion v Indijskem oceanu, Gvajana v Južni Ameriki, nekateri karibski otoki in druga.
Vprašljiva podpora v parlamentu
Macron, ki je na Korziko prišel ob 80. obletnici osvoboditve, je vladi in predstavnikom otoka dal šest mesecev časa, da skupaj napišejo besedilo, ki bo izhodišče za spremembo francoske ustave. »Hočemo, da so v ustavi priznane posebnosti Korzike, to je otoška, zgodovinska, jezikovna in kulturna skupnost,« je dejal. Menda bo korziška skupščina dobila zakonodajno oblast še na področjih gospodarstva, prostorske politike, najbrž pa tudi davkov, kar je glavna zahteva korziških nacionalistov.
Vprašanje pa je, ali bo Macron dobil podporo senata, v katerem je zelo močna desna opozicija, ki je precej unitaristična. Vsekakor se bo moral opreti na levico, kjer med strankami samo komunisti nasprotujejo korziški avtonomiji.
Marsikateri francoski politik nasprotuje avtonomiji Korzike z njenimi 350.000 prebivalci, ker se boji, da bodo nekaj podobnega zahtevali še Bretonci, Alzačani, Baski, Katalonci in Provansalci. A vsi ti niso tako politično organizirani kot Korzičani. Jeziki vseh teh etničnih skupin se danes uporabljajo samo še na podeželju v družinskem krogu in med prijatelji, korziščina pa je v rabi tudi v mestih. Francoski centralizem in unitarizem sta v 19. in 20. stoletju zatirala vse te jezike in v šolah izvajala pofrancozenje, ki ga lahko primerjamo s sicer neuspešnim poitalijančevanjem na Primorskem med obema vojnama.
Burna zgodovina
Korzika je postala problem, ko je po alžirski vojni (1954–1962) 18.000 pieds-noirs, kot so se imenovali evropski priseljenci v Alžiriji, zbežalo na Korziko, kjer so začeli pridelovati poceni vino nizke kakovosti. Domačine je razjezilo zlasti to, da so prišleki plačevali manj davkov in da so z ugodnimi bančnimi posojili kupovali njihovo zemljo. Avgusta 1975 je skupina domačinov zasedla vinograd enega od pieds-noirs. Tedanji notranji minister je nadnje poslal 1200 žandarjev, helikopterje in oklepna vozila. V spopadih sta umrla dva žandarja, v mestu Bastia pa je prišlo do neredov.
Da bi zaščitili svojo kulturo in jezik, so Korzičani začeli oboroženi boj. Ustanovili so korziško fronto nacionalne osvoboditve, ki je v svojih terorističnih akcijah tujcem odrekala pravico do nakupa korziške zemlje. Predvsem je povzročala materialno škodo, vseh smrtnih žrtev njenih napadov je bilo devet. Njen vpliv se je zmanjšal zlasti po umoru prefekta leta 1998. Leta 2014 je fronta položila orožje, na otoku so postali vplivni zmerni nacionalisti, a še v zadnjih letih so po korziških vaseh zamaskiranci obsojali »genocid francoskih kolonialistov nad korziškim ljudstvom«.
