33-letni Sebastien Abramov, ki so ga pravosodni policisti privedli na sodišče iz celjskega pripora, je s svojim videzom v petek presenetil vse. Pred predsednico velikega senata Marjano Topolovec Dolinšek je namreč stopil skoraj neprepoznaven. Bil je v trenerki, neobrit in z razmršenimi ter neurejenimi lasmi pa je dajal vtis, kot da mu je povsem vseeno, kako izgleda. Ko sta mu pravosodna policista snela lisice, se je glavna obravnava lahko začela. Tožilec Gorazd Kacijančič je še enkrat prebral obtožnico, v kateri Abramovu očita, da je Saro Veber marca 2015 umoril naklepno in na zahrbten način. Dejanje naj bi skrbno načrtoval pod pretvezo, da je polavtomatska puška, s katero je ustrelil Vebrovo, pokvarjena, čeprav naj bi ta delovala brezhibno, pred nenamerno sprožitvijo pa ščiti tudi varovalo. Čakal je, da je Vebrova prišla v dnevno sobo, pri čemer je nič hudega sluteč sedla na sedežno garnituro. Četudi je imel v rokah puško, mu je povsem zaupala in ni mogla slutiti, da je puška delujoča in da je, glede na njegovo poznavanje in rokovanje z orožjem, v življenjski nevarnosti. Ko jo je ustrelil, je puško pospravil v kovček za orožje in šele zatem poklical reševalce.
Po Sarini smrti se je zlomil in propadel
Na vprašanje predsednice senata, ali je obtožnico razumel, je Abramov odgovoril, da jo je. Na vprašanje, če se bo tudi zagovarjal s pomočjo zagovornika, odvetnika Borisa Grobelnika pa je odvrnil: »Danes se ne bom zagovarjal. Branil se bom z molkom in tudi ne bom odgovarjal na vprašanja. Zagovor bom podajal tekom postopka.«
Predsednica senata Topolovec Dolinškova je nato prebrala njegov zagovor, ki ga je v zvezi s tem dogodkom že podal v preiskavi. Dejal je, da očitanega kaznivega dejanja ne prizna in da je svoje dekle Saro Veber ustrelil po nesreči. »Ne vem, kaj se je zgodilo, da so bili v puški naboji, možno je, da sem jih v njej pustil dan ali dva prej. In potem nanje pozabil. Pozabil sem, da je puška nevarna, ko se je sprožila in je počilo, sem bil povsem šokiran, saj sem bil prepričan, da v njej ni nabojev. V tistem šoku sem tudi puško pospravil v kovček, nisem pa dal v kovček tudi tulca. Lahko, da ga je odneslo vanj, a tega nisem opazil. Videl sem Saro, ki je kar obsedela, a šele čez nekaj trenutkov ugotovil, da jo je eden od nabojev zadel, čeprav ni bilo nikjer videti nobene krvi. Nekaterih dogodkov v nadaljevanju se sploh ne spomnim natančno. Vem pa, da sem jo poskušal oživljati in se boriti za njeno življenje. In da so zatem prišli policisti in reševalci. Podrobnosti pa se ne spomnim. Spomnim se še, da je Sara prijela za puško, a ne vem, za kateri del puške. Saro sem iskreno ljubil. Septembra sva se želela poročiti, tudi je nisem varal z Julijo (Adlešič, s katero sta se zapletla v primer odrezana roka op.p.) in nobenega namena ji nisem imel vzeti življenja,« je dejal v preiskavi.
Priznal je tudi, da se je zadolževal in glede premoženjskega stanja ni bil iskren. »Rad sem se postavljal z dragimi vozili na lizing, velikokrat sem zapravil veliko denarja za neumnosti, telefone, zabave in obleke. To je bil moj način postavljanja pred prijatelji. Moji prihodki so bili zaslužki iz picerije v moji lasti in kolobarjenje s posojili. Te sem najemal, poplačeval in najemal nove. Po smrti Sare sem se psihično sesul in poslovno propadel. Nespametno početje pa me je pripeljalo celo v stečaj. Se pa nikoli nisem ukvarjal s sumljivi posli. Res sem si pridobil tudi dovoljenje za orožje, ker sem se pred znanci in prijatelji želel postavljati tudi s tem, češ, kako sem pomemben, da potrebujem orožje za lastno varnost. Tudi orožje je bilo moja strast. Nisem pa nikoli imel opravka z mamili, niti se nisem vpletal v kriminalna dejanja. Glede smrti Sare se počutim krivega in odgovornega, saj je umrla zaradi moje malomarnosti. In iskreno mi je žal za vse posledice,« je sklenil svoj zagovor v preiskavi. Ker pa se dodatno v petek ni želel zagovarjati, je sodnica obravnavo sklenila že v pičle pol ure. Sojenje se bo 13. maja nadaljevalo z zaslišanjem prič, 27. maja pa bodo na sodišču svoja mnenja predstavili sodni izvedenci.
