»Vse moje raziskovanje, prevajanje in interpretiranje literarnega opusa Alme Karlin nikoli ne bo dalo docela popolne slike njenega življenja in dela, vendar pa lahko pomaga bolje razumeti eno najzanimivejših žensk, kar jih je kdaj živelo pri nas,« pravi Jerneja Jezernik, prevajalka, pisateljica, urednica – ter enajsta dobitnica nagrade mira, ki jo podeljuje Ženski odbor Slovenskega centra Pen, da bi z njo opozoril tako na literarne ustvarjalke kot na pomen njihovega dela za širšo družbo.
Alma Karlin je že več kot dvajset let v središču raziskovalnega, pisateljskega in prevajalskega delovanja Jerneje Jezernik, saj je doslej v slovenščino prevedla sedemnajst njenih del in napisala tri biografske monografije o tej svojevrstni osebnosti, eno od njih v nemščini, obenem se je tudi temeljito poglabljala v njeno rokopisno dediščino. Ravno »dolgoletno predano, poglobljeno in strokovno delo«, s katerim je pozabljeno avtorico ter svetovno popotnico ponovno umestila na kulturni zemljevid današnje srednje Evrope, je prepričalo letošnjo strokovno komisijo – v njej so bili Tatjana Pregl Kobe, Zoran Pevec, Andrej Predin in pa Darinka Kozinc kot predsednica –, da ji soglasno nameni tokratno nagrado. Pri tem so opozorili še na njeno vlogo pri spletanju vezi med slovenskim ter avstrijskim kulturnim prostorom – kot diplomantka slovenščine in nemščine se namreč ni posvečala le prevajanju (tudi sodobnih avstrijskih pisateljev v slovenščino), temveč je na področju kulture delovala večplastno: med drugim je vodila Slovensko študijsko knjižnico v Celovcu, urejala slovenski program založbe Drava, radijsko oddajo Literarni razgledi, še vedno pa ureja in sooblikuje tudi dvojezično oddajo Sto žensk – slovenska literatura na celovškem radiu Agora. »Tovrstna odprtost v dva kulturna prostora se mi zdi zares pomembna,« poudarja Jerneja Jezernik.
Nagrado mira so ji izročili sinoči na slovesnosti v Cankarjevem domu – in to ravno v dvorani, poimenovani po Almi Karlin.
Temeljito raziskovanje
Jerneja Jezernik se spominja, da jo je Alma Karlin pritegnila že v gimnaziji. »Nekega dne sem opazila spominsko ploščo na kraju, kjer je sredi Celja nekoč stala njena rojstna hiša. Svetovna popotnica in pisateljica – že ta opis me je pritegnil, moje zanimanje pa je le še naraslo, ko sem o njej izvedela več.« V 80. letih minulega stoletja sicer lik te poliglotke in polihistorke ni bil tako znan kot danes – edino njeno delo, dostopno v slovenskem prevodu, je bil potopisni roman Samotno potovanje, ki ga je leta 1969 izdala Mladinska knjiga. »Tako sem začela njena besedila prebirati v izvirniku, torej v nemščini, ki sem jo tudi študirala.« In sčasoma jih je začela prevajati, kot denimo Japonske novele ali Smrtonosni trn, ter pisati spremne besede zanje, prvo monografijo o njenem življenju, Alma M. Karlin, državljanka sveta, pa je pripravila leta 2009.
Že dolgo se posveča tudi raziskovanju zares obsežne literarne zapuščine Alme Karlin; ta je sicer glavnino svojih besedil – od novel in romanov do člankov – objavila v 20. in 30. letih preteklega stoletja, toda mnoga njena dela, zlasti številne pesmi, niso bila nikoli izdana in so ohranjena le v rokopisih. »Neobdelanih besedil je še ogromno,« pravi Jerneja Jezernik. »Po tistem, ko se je leta 1936 z romanom Isolanthis zamerila nacističnemu režimu, je namreč pretežno pisala samo še za svoj predal.« Del te dediščine je danes v rokopisnem oddelku NUK, precej neobjavljenega gradiva je v Berlinski državni knjižnici – na podlagi tega je poskrbela za izdajo treh del Alme Karlin v izvirniku –, nekaj pa tudi v zasebnih rokah. »V NUK so mi povedali, da je rokopisno gradivo Alme Karlin med tistimi, ki si jih obiskovalci najpogosteje izposojajo. Verjetno tudi zato, ker je tako zelo raznovrstno, da je zanimivo ne samo za prevajalce, etnologe in antropologe, temveč tudi za raziskovalce zgodovine feminizma, teozofe ali celo glasbenike. V njenih delih lahko tudi po stotih letih vsak najde nekaj, kar ga bo nagovorilo.«