Kot še veliko najvplivnejših glasbenikov iz prejšnjega stoletja je bil tudi Harry Belafonte (1927–2023) iz New Yorka, dolgo časa najbolj dinamičnega večkulturnega urbanega središča na svetu, v katerem so se mešali glasbeni izrazi z najrazličnejših koncev sveta. Že Belafonte je prek svojih prednikov v sebi združeval tako judovsko, škotsko, nizozemsko, afriško kot karibsko izročilo. Vpliv slednjega je v njegovem primeru prevladujoč. Sploh zato, ker zgodnjega otroštva ni preživel v Harlemu v New Yorku, kjer se je rodil, ampak na Jamajki, od koder je bila njegova mama. V ZDA se je vrnil leta 1940, kjer je v New Yorku začel prijateljevati z vrstnikom po imenu Sidney Poitier, pozneje igralcem, ki je leta 1964 kot prvi temnopolti zemljan dobil oskarja za vlogo v filmu Lilije na polju. Tudi on, ki je umrl lanskega januarja, je bil po rodu s Karibov oziroma z Bahamov, Belafonte pa je v osnovi prav tako želel postati igralec. Peti je začel zato, da bi si lahko plačeval šolnino za igralsko šolo, pel je v orkestrih, v katerih so se kot inštrumentalisti pojavljali jazz zvezdniki, kot so Charlie Parker, Max Roach in Miles Davies. Ker mu igralska kariera ni stekla po pričakovanjih, se je bolj posvetil petju.
Proslavil ples limbo
Prvi pevski preboj je Belafonte dosegel z Matildo, skladbo o ženski, ki izkorišča moške, ki jo je posnel 27. aprila 1953. A tako kot glasbeni žanr kalipso nasploh je Matilda nastala nekaj desetletij prej, leta 1930 na Trinidadu, od koder kalipso izhaja. Gre za glasbo ki je na karibskem otoku nastala kot zmes avtohtone glasbe teino, glasb kolonialistov, med katerimi so se zvrstili tako Španci, Francozi kot Angleži, in glasb sužnjev, ki so bili na ta karibski otok pripeljani iz deset tisoč kilometrov oddaljene Afrike. V navezi s kalipsom se je proslavil ples limbo, ki v osnovi izhaja iz Nigerije.
A kalipso kot žanr je še nekaj starejši. V ZDA so prvi valovi pljusknili že na začetku 19. stoletja ob gostovanju prvih zasedb s Trinidada v New Yorku. Prvi posnetki kalipso glasbe so iz leta 1912, dokončno se je glasba s Trinidada kot svojevrsten žanr vzpostavila v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Na primer Franklin D. Roosevelt, ameriški predsednik med letoma 1933 in 1945, je bil ljubitelj kalipsa, posvečena mu je tudi kalipso skladba FDR in Trinidad, v kateri je tedanji zvezdnik kalipsa Atilla The Hun leta 1936 satirično sproščeno komentiral Rooseveltov obisk Trinidada leta 1936. Kalipso je na Trinidadu presegal vlogo glasbe za zabavo, ampak so bile kalipso skladbe medij za prenos različnih, tudi političnih sporočil ali komentarjev. Čeprav praviloma zvenijo sproščeno zabavno, kalipso hiti ne govorijo o najbolj zabavnih plateh življenja. Na primer Rum and Coca Cola, veliki hit, ki ga je napisal trinidadski pevec Lord Invader, leta 1945 ga je s svojo priredbo proslavil ameriški ženski trio The Andrews Sisters, na podobno veseljaški način govori o prostituiranju Trinidadčank z ameriškimi vojaki.
Prodor karibske glasbe
Belafonte torej ne spada med pionirje kalipsa, a mednarodni zabavnoglasbeni trg se je zares začel formirati po drugi svetovni vojni in Belafonteju je zgodovinsko pripadla vloga vodilne osebnosti prodora karibske glasbe v globalno zahodnjaško kulturo. V začetku 50. let se je najprej navdušil nad ameriško folk glasbo, katere center je bila newyorška četrt Greenwich Village, v kateri je okoli leta 1951 poskusil voditi manjši gostinski obrat. Iz jazza je najprej prestopil v folk, pretežno tradicionalno severnoameriškega značaja sta bili tudi njegovi prvi dve veliki plošči, prva iz leta 1954 z naslovom Mark Twain and Other Folk Favorites in druga iz leta 1955 z naslovom Belafonte, na katero je bila uvrščena tudi skladba Matilda. Z drugo veliko ploščo se je povzpel na vrh ravno tedaj uvedene Billboardove lestvice albumov, edina konkurenca mu je bil Elvis Presley.
S tako utrjeno pozicijo je leta 1956 izdal svojo ključno ploščo z naslovom Calypso, prvo LP-ploščo, ki se je prodala v več kot milijon primerkih, prvo mesto na lestvici albumov je zasedala slabo leto. Na njej so ključne Belafontejeve skladbe na čelu z Day-O in The Banana Boat Song, veselo vižo s Trinidada, ki pa govori o nočni izmeni ladijskih nakladalcev banan. Ob njej je na plošči prav tako danes po njegovi zaslugi zimzelena Jamaica Farewell. Leta 1957 je izdal veliko ploščo A night with Belafonte, na kateri je še ena za njegovo kariero ključna, a žanrsko povsem drugačna pesem. To je judovski napev Hava Nagila, istega leta je med drugim izdal še dve od svojih kalipso klasik Islands in the sun ter Coconut Woman, leta 1961 pa Jump the line.
Posvetil se je političnemu aktivizmu
A bližali in približali so se The Beatles in drugi bitniki, ki so pometli s tradicionalnimi pevci. Belafotne se je zadnjič med prvih 40 albumov uvrstil leta 1964, a je bil tedaj že utrjena svetovna pevska zvezda. V nadaljevanju življenja se je vsaj enakovredno petju, igralstvu in vodenju TV-oddaj posvetil političnemu aktivizmu. Bil je zaupnik in financer Martina Lutherja Kinga, podpornik J. F. Kennedyja, odkriti nasprotnik apartheida v Južni Afriki, kritik ameriške zunanje politike G. W. Busha in vojne v Iraku, podpornik Fidela Castra in Huga Cháveza, zaradi česar ga je sovražila Hillary Clinton, medtem ko je Belafonte na koncu podpiral Bernieja Sandersa.
A njegova politična in igralska kariera sta vendarle v senci glasbene, vključno s tem, da je bil producent filma Beat Street iz leta 1984, filma, ki je globalno zanetil hiphop kulturo. Kar pa spet ne čudi. Kalipso glasba, kakršna je nastala na Trinidadu, je bila pionirska forma za rap, vključno s tekmovanji v klepanju besedil na naključno zadano tematiko, kar je danes tudi del rap glasbe. Star 96 let se je torej poslovil eden najbolj znamenitih zemljanov in eden najbolj nespornih pevskih zvezdnikov vseh časov.