»Čez dan so celice napolnili, ponoči pa izpraznili. Preden so zapornike sežgali, so jih ubili s strelom, te sem slišala, ali z gorjačo. Peči so bile blizu, le nekaj metrov od naših celic. Da bi preglasili strele, so prižgali motorje tovornjakov, ali pa so poskrbeli za glasbo. Veselo seveda.« Tako se v knjigi Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni zloglasne Rižarne pri Sveti Soboti spominja ena od jetnic, ki se je rešila iz tega pekla v predmestju Trsta. V Rižarni, polizeihaftlagerju, edinem uničevalnem taborišču na italijanskem ozemlju, ki je premoglo krematorijsko peč, je izginilo od 4000 do 5000 ljudi, velik je bil delež upornih Primorcev, Slovencev in Hrvatov, ki so svoj boj proti nacifašistični okupatorski strahovladi plačali z najdražjim: svojim življenjem. Po skoraj osemdesetih letih od konca druge svetovne vojne je občina Trst le privolila v vodene oglede po kraju žalosti in obupa v slovenskem jeziku. To je sploh prvi tuji jezik, v katerem so ogledi mogoči.
Iz tovarne riža v tovarno smrti
Vse se je začelo med letoma 1898 in 1913, ko so pri Sveti Soboti (San Sabba) v predmestju Trsta zgradili velik industrijski kompleks za čiščenje in luščenje riža, Rižarno. Tovarna je delovala v prvih tridesetih letih 20. stoletja, do leta 1934 ni več služila svoji namembnosti. Velike prostore je sprva za skladiščenje opreme uporabljala italijanska kraljeva vojska, ob izbruhu druge svetone vojne pa je na tem mestu zrasla vojašnica.
Prva svoboda, tako so Primorci imenovali kapitulacijo fašistične Italije 8. septembra 1943. A kaj, ko je kmalu zatem fašiste nadomestila nacistična zver. Začel se je lov na vojake italijanske kraljeve vojske v razsulu, ravno oni so prvi izkusili krutosti Rižarne. Trst je 10. septembra 1943 v okviru Operativne cone Jadranskega primorja skupaj z Istro in delom Slovenije, tudi Ljubljano, pripadel nacistični Nemčiji. Gauleiter Friedrich Reiner ter komandant SS-ovcev na tem območju Odilo Globočnik, Slovenec po rodu, ki je že koordiniral gradnjo uničevalnih taborišč Sobibor, Treblinka in Belzec, sta imela jasne načrte: vsakršen odpor s silo zatreti v kali. Najprej so bile na vrsti celice, sušilnico riža so kasneje pod budnim očesom Erwina Lamberta, ki je že gradil krematorije v nacističnih taboriščih, spremenili v krematorijsko peč. Prvič so jo preizkusili aprila 1944.
Prvi so goreli openski talci
V Trstu je delovala razvejana in organizirana skupina odpornikov. Pod okriljem Osvobodilne fronte je bila aktivna Komanda mesta Trst, italijansko odporniško gibanje pa je delovalo pod komando organizacije Comitato di liberazione nazionale. Aktivisti na terenu so bili v stalni nevarnosti, da jih ujamejo in odpeljejo v koronejski zapor, mučilnice in celice SS-ovcev na Trgu Oberdan ali v Rižarno. Na varnem pred saboterji pa niso bili niti okupatorji. Azerbajdžanca Mehti Huseinzade - Mihajlo in Mirdamat Seidov s partizanskim imenom Ivan Ruski sta 2. aprila v kinodvorano na Opčinah nastavila peklenski stroj, med večerno predstavo je umrlo sedem nemških oficirjev. Nacisti so se maščevali in dan kasneje na openskem strelišču ustrelili 71 talcev, ki so jih naključno izbrali v tržaškem zaporu. 71 trupel je 4. aprila zagorelo v krematorijski peči Rižarne. Od takrat je lahko pogoltnila od 50 do 70 trupel na dan. Če so Judi v Rižarni v glavnem čakali na transport v Nemčijo ali na Poljsko, pa so v tržaškem taborišču umirali slovenski, italijanski in hrvaški antifašisti, ki so jih po mestu in vaseh lovili nacifašisti ob pomoči domačih kolaborantov. Pogosto so Nemci zapornike ustrelili v tilnik, v uporabi je bil tudi železni kij, s katerim so zapornike udarili po glavi, preden so jih vrgli v peč. Nekaterih udarec ni ubil, v peči so goreli živi ljudje. Po pričevanjih so zapornike celo zaplinjali v posebnih avtomobilih, njihove izpušne pline so preusmerili v kabino z zaporniki. Sicer so zaporniki bivali v nemogočih razmerah: taborišče je premoglo 17 malih celic, v katere so strpali po štiri do šest jetnikov, ter celico smrti levo od glavnega vhoda. Okupator pa je razpolagal tudi z večjo dvorano križev, kamor so zapirali ljudi, ki so čakali na transport v Nemčijo ali na Poljsko.
Nacisti so uničili dokaze
Prvega maja 1945 so v Trst vkorakale jugoslovanske partizanske čete in osvobodile mesto. Nacisti so se na prihod partizanov pripravili in v noči na 29. april minirali in razstrelili peč z dimnikom, da bi izbrisali sledi o grozodejstvih. Osvoboditelji so med ruševinami našli več tisoč osebnih izkaznic in drugih dokumentov, kij za ubijanje zapornikov, na zidovih celic pa številne zapise zapornikov, ki so jih tam puščali v spomin in opomin, preden bi šli v smrt.
Krvnikom iz Rižarne so leta 1976 sodili na tržaškem sodišču. Sodelovalo je 174 prič, preživelih in sorodnikov žrtev, za zločine pa naposled ni odgovarjal nihče. Obtoženec Dietrich Allers je umrl pred procesom, Joseph Oberhauser, komandant Rižarne, pa je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen, ki je zaradi bega v Nemčijo ni nikoli odslužil. Enajst let pred tem je predsednik republike Giuseppe Saragat kraj žalosti in trpljenja razglasil za spomenik državnega pomena. Od leta 1975 je tu urejen muzej: arhitekt Romano Boico je na vhodu postavil cementna bloka, ki obiskovalcu dajeta občutek tesnobe. Ta se le še stopnjuje ob vstopu v celico smrti in ogledu originalnih lesenih celic ter dvorane križev. V stavbi ob ploščadi krematorijske peči pa je urejen muzej: v njem je na ogled tudi mala platnena rdeča zvezda, poslednji spomin na neznanega partizana, ki so jo našli med čiščenjem celic. V taborišču ob dnevu spomina na osvoboditev izpod fašizma vsako leto poteka spominska slovesnost, letošnja je ob 25. aprilu žal minila v znamenju izredno slabe organizacije, z omejevanjem dostopa do prizorišča in grozečim kopičenjem policijskih enot v polni bojni opremi pred vhodom v Rižarno.