Ne glede na to pa imamo v Sloveniji vsaj 70 tisoč hlapcev Jernejev, ki nam je bila storjena krivica z zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je bil sprejet v državnem zboru 4. decembra 2012. Slovenija je sredi leta 2006 v svoj pravni red uvedla Evropsko direktivo 79-7/EGS o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti. Navedena direktiva je države članice obvezala, da morajo v roku šestih let sprejeti ustrezne zakone za uskladitev s to direktivo. Šestletni rok je za Slovenijo potekel poleti leta 2012, kljub temu pa je državni zbor sprejel pokojninski zakon, s katerim je uzakonil neenako obravnavo moških in ženskih upokojencev pri določanju pokojnine. Prizadeti upokojenci se že leta bojujemo z državo, da nam popravi povzročene krivice, pa so do danes vse institucije v državi ostale gluhe na naše pozive. Zato smo pred letom dni na ustavno sodišče vložili pobudo za oceno ustavnosti zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Ustavno sodišče je našo pobudo obravnavalo in jo zavrglo z utemeljitvijo, da nismo predhodno izrabili vseh pravnih možnosti. Na podlagi navedene odločitve ustavnega sodišča in na podlagi dejstva, da v državnem zboru sedi 90 mladih Sitarjev, ki ne slišijo nas 70 tisoč hlapcev Jernejev, se je skupina 35 upokojencev odločila, da angažiramo odvetniško družbo, ki nam bo pomagala doseči našo pravico. Mlade Sitarje najdemo tudi v vseh drugih institucijah države, ki so nam v dosedanjem dialogu pojasnjevali: »Opravil si pri meni, pri tej hiši opravil!«
Pri sestavi naše pobude za oceno ustavnosti pokojninskega zakona (ZPIZ-2) nismo našli nobene odvetniške družbe, ki bi nam bila pripravljena pomagati, zato smo to morali storiti sami. S tem smo izgubili leto dni časa, ki nam, generaciji v odhajanju, veliko pomeni. Če bi imeli pravniško podporo, bi lahko v izgubljenem času izrabili pravne možnosti, za katere nam je ustavno sodišče očitalo, da jih nismo pred vložitvijo ustavne pobude. Zdaj imamo podporo odvetniške družbe in prepričani smo, da bomo dosegli svojo pravico. Še posebno zato, ker se bo naša zadeva očitno končala pred sodiščem, sodišče pa mora v svojem razsojanju upoštevati zakonodajo, katere sestavni del je tudi omenjena evropska direktiva. Mimogrede, na to direktivo smo opozorili tudi zagovornika načela enakosti, pa je on odgovoril, da ne vidi nikakršne diskriminacije moških v omenjenem pokojninskem zakonu. Sprašujem se, ali je pravi človek na pravem mestu, če ne vidi nič spornega v tem, da smo bili upokojenci, ki smo bili upokojeni med leti 2013 in 2022, pod bistveno slabšimi pogoji, kot so bili upokojeni moški pred tem obdobjem, in tudi tisti, ki so se upokojevali po 1. 1. 2023.
Prepričani smo, da je država Slovenija sposobna odpraviti povzročene krivice, vem pa, da je vse skupaj odvisno od politične volje 90 mladih Sitarjev, ki sedijo v poslanskih klopeh državnega zbora. Če tega Slovenija ne bo sposobna storiti, bomo prisiljeni svoj boj za pravico nadaljevati pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ki pa je že razsojalo v podobnih primerih v korist prizadetih. Glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice upravičeno pričakujemo, da bomo na tej instituciji uspeli. Bo pa to zagotovo udarec za Slovenijo in za njen ugled v mednarodnem prostoru, verjetno pa bo ta udarec tudi finančni, saj vemo, da se v primerih kršitve evropskih direktiv državam kršiteljicam odmerjajo tudi visoke denarne kazni.
Kajtimir Kunc, Zagorje ob Savi