Z Markom Babnikom, cenjenim sadjarjem in avtorjem pred kratkim izdanega sadjarskega priročnika Sadne rastline: rez, sajenje in gojitvene oblike, sva sedla za hišo v Gabrju, kjer se je rodila njegova mama. Hišo in njeno okolico zdaj upravlja Babnik, ki med drugim pove, da je bil stara mama, pri kateri je že kot otrok preživljal počitnice, med drugim tudi aktivna gasilka. Sicer pa je naš sogovornik tudi nečak bratov Babnik, po katerih se imenuje ulica v Šiški.
Noben sadjar ne škropi rad
V uvodni besedi sadjarskega priročnika Babnik zapiše, da skoraj dve tretjini prebivalcev Slovenije živi v lastniški hiši, okoli katere se zlahka najde prostor za nekaj sadnih rastlin, ki bi jim morali nato lastniki posvetiti ustrezno nego in pozornost. Tako kot je tudi okoli stare kmečke hiše posejanih nekaj vrst dreves, glavni sadovnjak z 800 drevesi pa je slab kilometer stran. »Nekoč je bilo v sadovnjaku 1600 dreves, v glavnem jablan. V začetku 90. let prejšnjega stoletja sem ga zasadil na novo tako, da je zdaj že čas, da se odločim, kako naprej. Sadovnjak je treba ves čas pomlajevati,« razloži Babnik in doda, da so najkakovostnejši pridelki na mladih drevesih. »Sam sem pred leti stare sorte precepil na odpornejše, saj nisem hotel kar naprej škropiti dreves. Ne nazadnje noben sadjar ne škropi rad, vendar mora. Ljudje še vedno kupujejo sadje z očmi.« In tudi zato potrošniške navade sadjarjem povzročajo največ težav. Potrošniki se žal ne zavedajo pomanjkljivosti uvoženega sadja v primerjavi z domačim, ki je – kot vztraja sogovornik, še vedno vrhunske kakovosti in okusa. Kot je tudi jabolčni sok, domač, ki ga postreže na soncu.
Kot zanimivost Babnik omeni, da si ljudje ob hiši pogosto zaželijo zasaditi tudi staro, avtohtono sorto sadnega drevja. Zahvaljujoč genskim bankam – imamo jo v Mariboru in v Kartuziji Pleterje na Dolenjskem (Šentjernej, Drča), kjer ohranjajo te sorte, pestra je tudi ponudba v specializiranih vrtnih centrih. »Ohranjanje teh starih sort je izrednega pomena, žal pa je zmotno mnenje, da so te odporne proti škodljivcem,« je povedal sogovornik in dodal, da ljudje v glavnem sadijo novejše sorte, kjer je poudarek na njihovi odpornosti. »Gre za sorte bonita, merkur, santana, tudi sirius. Meni osebno je najbolj všeč topaz, prav tako elstar, ki pa je lahko problematična, če se je ne neguje, kot zahteva. Seveda je tudi to sorto treba škropiti.«
Mladi ne vidijo prihodnosti v kmetijstvu
In ko beseda nanese na fitofarmacevtska sredstva, Marko Babnik izpostavi težave novega zakona, ki je trenutno še v pripravi. Ta bo po besedah strokovnjaka vrtičkarjem praktično onemogočil dostop do fitofarmacevtskih sredstev, razen redkim izjemam. »Sam menim, da imamo trenutno dober sistem, saj mora vsak, ki želi kupiti fitofarmacevtsko sredstvo, opraviti izpit in ga tudi redno obnavljati,« je povedal in nakazal strah, da se bodo zdaj sredstva »prodajala« v rabljeni stekleni ali plastični embalaži brezalkoholnih pijač. »Poznamo primere, ko so ljudje zmotno namesto soka spili strup. Sprašujem se, kdo bo v tem primeru odgovarjal,« je bil kritičen sogovornik, ki v teh nesmiselnih ukrepih, ki so po »volji« volilcev, vidi posledico, da zanimanje za sadjarstvo strmo upada. Pravzaprav za celotno kmetijsko panogo, v kateri mladi praktično ne vidijo več prihodnosti. »Pred dnevi sem na sadjarskem simpoziju poudaril, da 50 oziroma 60 odstotkov ljudi, ki živijo v mestu, nima več stika s kmetijstvom. Otroci ne vedo, kako se prideluje sadje. Da ne govorim o odnosu ljudi do okolja,« je bil precej kritičen sogovornik, ki na hitro še doda, da so se pred prvo svetovno vojno sadovnjaki razprostirali na 42.000 hektarjih, trenutno pa jih imamo samo še 13.000 z ohišnicami vred,« je nanizal podatke. In dodal, da če bi vsa sadna drevesa okoli hiš strnili v nasad, bi dobili sadovnjak v velikosti 1000 hektarjev.
Vsak sadjar reže malo po svoje
Vseeno pa nam ni treba biti črnogledi, saj se sogovornik tudi strinja, da si stanovalci hiš okolico radi uredijo z vrtičkom in kakšnim drevesom. Prav tako so sadna drevesa prisotna na terasah in večjih balkonih. Poleg limonovcev in jagodičevja se vse pogosteje na balkonih gojijo šibko rastoče sadne vrste, na primer stebričaste jablane in celo oljke. »Čar tega, da imaš v svojem vrtu sadno drevo, je v njegovem opazovanju. Kako se drevo prebuja spomladi, ko cveti, in kako je koristno, ko zori. Kajti največji užitek je, če lahko na domačem vrtu odtrgaš sveže jabolko, hruško, tudi češnjo. In to je tudi najkakovostnejše sadje.«
In ker vsako drevo raste malo po svoje in vsak sadjar reže malo po svoje, je amaterskemu sadjarju z nekaj sadnimi drevesi pred hišo po navadi težko poprijeti za škarje. »Zaradi tega sem se tudi odločil, da napišem še en priročnik. Tokrat drugače. Med številnimi predavanji za amaterske sadjarje in vrtičkarje sem dobil vpogled v njihove dileme. Strokovna literatura je bila za marsikoga nerazumljiva. Vseeno pa je prav, da vsak sadjar ve, kje je rodni les, kje se bodo razvili potem plodovi in ali je treba, da se sadi več različnih sort zaradi opraševanja, in tako naprej,« je povedal Babnik, ki je na vsa ta vprašanja hotel odgovoriti na čim poljudnejši način. V priročniku, ki je zaradi mehke vezave tudi prijeten za listanje, je zajeta večina sadnih sort. Ob pomoči več kot 300 nazornih ilustracij, ki so delo Babnikovega sodelavca v času službovanja na katedri za sadjarstvo Draga Plasajca, pa so opisi oblikovanja krošenj nazorno, realno in enostavno prikazani.
