Športna vzgoja in športni pedagog sta večinsko še vedno uveljavljena termina. Prav tako na visokošolski ravni še vedno predavajo predmet didaktika športne vzgoje (in ne didaktiko športa). Tisti, ki se s teorijo športa in šolsko športno vzgojo poglobljeno ukvarjamo, seveda vemo, kdo je bil »pametnjakovič«, ki si je dovolil laično preimenovanje šolskega predmeta. To je bila ena od prejšnjih vlad s svojim direktoratom za šolstvo in takratno belo knjigo o vzgoji in izobraževanju. O tem je bilo veliko napisanega v strokovnih in poljudnih občilih, žal se nesmisel še kar nadaljuje, zato se zdi, da je ob nastajanju nove bele knjige o vzgoji in izobraževanju smiselno pristojne še kar naprej opominjati na nelogično, nesmiselno in nedopustno početje. Pojem šport ni sopomenka za strokovni pojem (terminus technicus) športna vzgoja. Očitno niti šolski oblastniki in pisci belih knjig z zvenečimi akademskimi nazivi ne poznajo logične strukture svetovnega kulturnega pojava, ki mu pravimo šport. Škoda! Predvsem pa je nevzdržno, da se v športno terminologijo vmešavajo ljudje, ki o rodnem pojmu šport ne vedo veliko ali nič.
Pričakovali bi, da bodo pisci bele knjige (ter pristojno ministrstvo s svojim direktoratom) spoštovali vsaj logiko, ki je opredeljena kot veda o pravilnem mišljenju. Žal je (bilo) to pričakovanje jalovo. Vprašanje laičnega preimenovanja šolskega predmeta je namreč mogoče osvetliti s šolskim primerom logičnega sklepanja, pri katerem iz dveh neoporečnih trditev (premis) izpeljujemo določen zaključek, sklep. Poskusimo. Prva trditev: Šport je svetovni kulturni pojav, ki ga glede na namen delimo na športno vzgojo (edukacija), športno rekreacijo (razvedrilo, sprostitev) in selekcijski tekmovalni (vrhunski) šport (agonistika). Druga trditev: Šolski predmet se (po novem) imenuje šport. In sklep, ki ga izpeljemo iz obeh trditev: Šolski predmet z imenom šport vsebuje športno vzgojo, športno rekreacijo in selekcijski tekmovalni (vrhunski) šport. Sklep je formalno logično neoporečen, ni pa vsebinsko resničen, ker rekreacija in agonistika nimata v šoli domicila, pa tudi filozofiji teh dveh področij športa se bistveno razlikujeta od filozofije šolske športne vzgoje. Očitno logika (pravilno mišljenje) v vladnih sobanah ni doma.
Poleg nelogičnega (nesmiselnega) upravljanja šolskega polja je mogoče »upravljalcem« šolstva pripisati še dvoje: niti približno ne poznajo področja, ki ga študijsko in raziskovalno obravnava posebna visokošolska institucija, ki je v sestavu univerze, in drugič, kar je najslabše, laični prekrščevalci imena šolskega predmeta ignorirajo mnenja pristojnih predstavnikov športne stroke in vede, ki so nesmiselnemu preimenovanju predmeta nasprotovali. Ne eno ne drugo ne tretje ni v čast državnim organom, ki naj bi z znanjem in pametjo (beri z logičnimi dejanji) urejali šolske zadeve. Pričakovali bi, da bo nova bela knjiga o vzgoji in izobraževanju popravila opisan vsebinski in terminološki spodrsljaj, žal pa v komisiji, ki bo to knjigo pripravljala, spet ni športoslovca, ki bi se zavzemal za neoporečne termine (strokovne izraze), ki veljajo v športoslovju.
Silvo Kristan, Podkoren