Kaže, da je slavni stoični ameriški pisatelj Ernest Hemingway pripomogel k njeni priljubljenosti, ko je prepričal lastnika bara na Floridi, da je svoje podjetje iz The Silver Slipper preimenoval v Sloppy Joe's. Ime in recept sta se prijela bliskovito kot požar.
Priljubljenost jedi v enakih delih izvira iz njene preproste priprave in neverjetne okusnosti, zlasti glede na majhno število sestavin. Obravnavali bomo nekaj različic, a v bistvu lahko, če imate mleto govedino, belo čebulo, kečap in sol, v hipu začnete razvajati svojega notranjega Američana. Kar se tiče obsežnejšega namena te kolumne, bi sloppy joes rada izpostavila tudi zato, da (1) raziščemo docela spektakularno nagnjenje Američanov, da med dva kosa kruha vtaknejo prav vse in kar koli ter temu rečejo obrok, tudi ko je nadev pravzaprav le hiter in »umazan« ragu, ter da (2) prikaževa, kako je mogoče to hitro pripravljeno osnovo čez dan ali dva preoblikovati v popolnoma nov obrok s povsem drugačnim značajem in profilom okusa – pomislite, da bi danes pripravili golaž, z načrtom, da ga jutri predelate v segedinec.
Kvintesenca sendviča
Začnimo s prvo točko. Na kratko lahko rečeva, da so se stvari precej izboljšale, odkar sva se avtorja te kolumne pred približno 15 leti preselila v deželo pod Alpami, a slovenska zasnova sendviča je še vedno kvečjemu precej skromna in nedomiselna zadeva. Še anekdota, ki ponazarja problem: žena enega od naju je šla celo tako daleč, potem ko si je ogledala kritično maso ameriških filmov in oddaj ter toliko slišala o naših slavnih sendvičih z arašidovim maslom, da je poskusila pripraviti svojo različico – na tanko plast arašidovega masla, namazanega na žemljo, je položila rezine posebne salame; saj navsezadnje je nekaj rezin posebne v žemlji pod Alpami kvintesenca sendviča. Dovolj je reči, da »posebni« sendvič z arašidovim maslom še zdaleč ni bil uspešnica.
Američanov na srečo nikakor ne omejuje ideja, da je sendvič sestavljen iz nabora standardnih sestavin. Naša kultura dovoljuje ideje, ki so pripeljale do brezzakonja nekaterih resnično spodobnih zvarkov, katerih globine bomo raziskali v prihodnji kolumni. Za zdaj nam le verjemite, da je ragu v sendviču ena bolj pohlevnih zadev, ki jih boste našli. In, če verjamete ali ne, ena najboljših.
Meso pustite pri miru!
Prva stvar, ki jo je treba narediti, je popeči govedino. To velja za skoraj vse recepte, ki jih lahko pripravite z mletim mesom, in tega postopka ne gre podcenjevati. Opazila sva, da marsikateri slovenski kuhar rad nenehno brklja po svojem mesu (brez spolnih konotacij), pa naj bo na žaru ali v ponvi, zaradi česar meso posivi, namesto da bi postalo zapečeno. Nič še ni uničeno, a ne bo tako dobrega okusa, kot bi lahko bilo. Torej, ponev je treba dobro segreti, govedino pa razdrobiti že v skledi ali celo na pladnju iz stiropora, da ne bo treba bezati po njem, ko se že praži. Meso stresite v ponev, ne da bi popolnoma pokrili dno (da lahko vlaga uhaja in se meso ne kuha na pari; po potrebi meso zapecite v dveh ali več etapah, da zagotovite pravilno zapečenost), nato pa, prijatelji, pustite pri miru dalj časa, kot vam pravi vaš občutek, da je treba premešati. Če želite preveriti, zakaj, na spletu poiščite Maillardovo reakcijo, ki jo je odlično poznati, če se želite o kemiji hrane naučiti le eno stvar.
Druga (in zadnja) skrivnost raguja za sloppy joes je sekljanje čebule in po želji česna, korenja oziroma paprike tako na drobno, da v omaki izginejo v nerazpoznavno majhne koščke. Zelenjavo lahko sesekljate, medtem ko se meso praži, s čimer se prisilite, da ga dovolj dolgo pustite pri miru. Ko je meso popečeno, dodajte čebulo in drugo zelenjavo, če jo boste vključili, vendar šele nekaj minut kasneje tudi česen. Minuto pozneje dodajte omako, nato ogenj zmanjšajte in čez 10 minut začnite z mešanjem. Postrezite, kakor želite: na žemlji, kajzerici, tudi med kosi toasta, s sirom ali brez, z zeljno solato ali brez.
Morebitna reciklaža
Oh, in če bo kaj ostalo (o čemer nekako dvomiva), lahko jed predelate v chili con carne. Sloppy joes je na videz podoben jedi, imenovani tex-mex (to je teksaška različica izvorno mehiške jedi), različici čilija z mesom (bralci tega besedila ga lahko imenujete tudi chili con Charney). Postopek priprave je zelo podoben, vendar čili vsebuje fižol (po možnosti rdeči), ponavadi še sesekljano zeleno in rdečo papriko ter nekaj mehiških začimb, ki mu dajo še aromo dima in toliko pikantnega ognja, kot želite. Ključne sestavine so čili v prahu, česen v prahu, kajenski poper, kumina in paprika, ki jih lahko zmešate sami ali kupite začimbno mešanico za chili con carne.