Ko v teh tradicionalno nizkoenergetskih dneh hodimo po Ljubljani, lahko našo pozornost pritegnejo živopisne barve plakata za Tino Turner. Razveseljiv prizor. Pomisliš, da se je slavna pevka odpravila na humanitarno akcijo dvigovanja duha, potem pa te drobnejši tisk prizemlji, da ne gre za pravo Tino, ampak za posnemovalko. Za tako imenovani tribute ansambel, ki bo nastopil v taisti Hali Tivoli, v kateri je Turnerjeva, takrat še z nekdanjim soprogom Ikom izza hrbta, nastopila decembra davnega leta 1975.
Najbolj prepričljiv moment na plakatu je značilna frizura pevke, kar je pri posnemovalcih malodane nujno. Ali pač ne? Alen Steržaj, bolj znan kot basist in gonilna sila Big Foot Mame, ima 15 let tudi stransko zasedbo Iron Median po imenu, ki preigrava izključno skladbe angleških heavy metal prvakov Iron Maiden, in pravi, da za resen posel vendarle potrebuješ tudi primeren videz: »Že v startu smo se odločili, da se ne gremo 'look alike', ker smo prestari, da bi se oblačili tako kot oni, a ker ne igramo na vizualno podobo, težko dobimo nastop v tujini, kjer skorajda moraš imeti tudi videz ansambla, ki ga preigravaš.« Zasedba nima profesionalnega statusa, v teh časih izvedejo po deset nastopov na leto. Eden od njih se je zgodil prav nedavno, ko so nastopili v ljubljanski Cvetličarni s še tremi podobnimi slovenskimi zasedbami: Not'n'vun, ki preigravajo Metallico, AC/DC cover bendom in Metropolisom, znanim po preigravanju skladb Motörheadov. Ti na nastope pozivajo s sloganom: »Igramo Motörhead, oni so igrali rock'n'roll.« V Cvetličarni se je zbralo 1000 ljudi, zabava pa je bila zagotovljena od prve skladbe dalje, saj je bil repertoar ansamblov sestavljen iz samih hitov.
Gorenjci nastopali po vsem svetu
Pojav tovrstnih ansamblov ni od včeraj. Predvsem se lahko spomnimo posnemovalcev Elvisa Presleyja v opravah iz Elvisove zadnje lasvegaške faze. A za eno prvih tribute zasedb se štejejo The Buggs, Američani, ki so v 60. letih poskusili uspeti s priredbami The Beatles, domnevno parodičnega značaja, kot je bila njihova priredba skladbe She loves you v She loves me. Ni jim uspela pretresljivejša kariera. Morda zato, ker so bili prezgodnji in je bila aktualna pop produkcija še vedno močnejša od posnemovalcev. Zdi se, da gre zasedbi Help! A Beatles Tribute iz Naklega te čase boljše, kot je šlo Buggsom v šestdesetih. Gre za posadko Gorenjcev na čelu z Erniejem Mendillom, ameriškim rockerjem, ki že dvajset let živi v Sloveniji, pred tem pa je bil basist in soustanovitelj razmeroma uspešne ameriške zasedbe The Brandos. Po prihodu v Slovenijo je igral še pri sarajevski Bombay Štampi, prav tako pa v zasedbi Oko Pavleta Kavca. Gorenjci odigrajo po 80 nastopov na leto, med drugim so nastopili celo v Indiji in Bahrajnu, kot tudi po vsej Evropi in seveda po Sloveniji. »Mednarodno se nam je odprlo, ko smo se udeležili The Beatles festivala v Liverpoolu, na katerem je nastopilo 60 zasedb, ki so vse igrale The Beatles, glasba Liverpoolčanov pa je bila edino, kar se je slišalo od dopoldneva do noči. Smo kompleten tribute bend, kar pomeni, da tako z videzom, oblekami, izborom inštrumentov kot z igranjem in petjem spominjamo na The Beatles, pri katerih pa je seveda težko igrati poznejše skladbe iz časov, ko so samo še snemali v studiu oziroma niso več nastopali živo. Poznejše skladbe, kot je na primer A Day in The Life, je nemogoče izvesti v živo.« A Day in The Life je prva rock skladba, pri katere snemanju se je uporabilo simfonični orkester, The Beatles pa je nikdar niso izvedli v živo. Kar pa ne velja za Paula McCartneyja, ki ima skladbo na repertoarju svojih nastopov.
Menjava prvotnih članov
Ko smo že pri The Beatles in Sloveniji, se velja spomniti tudi ljubljanskega ansambla The Kamn's, ki je sredi osemdesetih izvajal predvsem glasbo Liverpoolčanov, vendar pa tedaj format tribute zasedb še ni bil tako uveljavljen, kot je danes, ko te tvorijo vzporedni glasbeni svet, saj so številni glasbeniki dojeli, da je to najlažji način, kako priti do kruha. Vsaka razvpita pop zasedba na čelu s Queen, katerih zapuščina se izrazito rado poustvarja, ima danes vsaj enega, če ne več tribute bendov, nekateri pa se hvalijo tudi s posebnimi odobritvami prvotnih zasedb, čeprav takšna privolitev, kot pravi Mendillo, ni potrebna: »Plača se običajen prispevek avtorski agenciji, kake druge odobritve pa niso potrebne.« Oziroma največ, kar se lahko zgodi, je, da kak član originalne zasedbe opazi in pohvali posnemovalce, če jih že ne najame, da mu igrajo na rojstnem dnevu, kot je originalni pinkfloydovec David Gilmour najel avstralske Pink Floyde. Ian Paice, bobnar skupine Deep Purple, je šel še dlje in z bendom Purpendicular, nemškimi posnemovalci Deep Purpla, občasno tudi nastopil. Zgodilo se je tudi, da je originalen bend člana nadomestil s človekom iz tribute benda, kot so se odločili Judas Priest, potem ko jih je zapustil originalni pevec Rob Halford. Na podoben način je zasedba Kiss nadomestila originalnega kitarista s kitaristom iz tribute zasedbe, kar pa v njihovem primeru res ni bilo težko, saj nastopajo značilno naličeni.
Kot menijo poznavalci pop trga, se posnemovalski sceni obeta trend nadaljnje rasti. Po eni strani jim je v pomoč sodobna tehnologija, ki omogoča razne simulacije tako zvoka kot scenskega nastopa (nemalo pop zasedb je že bivših in občinstvu je malo mar, če gre za simulacijo), po drugi pa so vstopnice za koncerte tribute zasedb, v primeru, da gre za posnemanje še vedno delujočih originalnih zasedb, cenovno dostopnejše. A kot je bilo že omenjeno, je bil tolikšen domet posnemovalcev še pred nekaj desetletji nemogoč. Zakaj je simuliranje tako uspešno v teh časih? Alen Steržaj ponuja naslednjo razlago: »Vse to je povezano s stanjem sodobne popularne glasbe ali mainstream radijske glasbe kot rocka. Zaradi interneta, ki je razpršil občinstvo, je v glasbi že dolgo kriza in ni več velikih bendov ter hitov, kakršni so nastajali pred desetletji, medtem ko je tista glasba še vedno prisotna pri širši populaciji. To so večni hiti iz časov, ko so hiti še nastajali, česar pa danes ni več. Ljudje pridejo poslušat, kar poznajo, zaradi tega je to v razmahu.« Kar je nemara še en argument več za vtis, da se doba rock'n'rolla izteka. Ali pač ne?
