A. je doma v eni od nesrečnih afriških držav, eni tistih s preveč rudnih bogastev in premalo demokracije. V Slovenijo je prišel pred nekaj leti kot najstnik, slovenščino govori tekoče. Ima dve službi: trikrat na teden dostavlja hrano z motorjem, tri dneve dela v mizarski delavnici. Nedelja je »gospodov dan«, takrat počiva. Živi v najetem stanovanju na obrobju Ljubljane, s sostanovalci z vseh vetrov; ima svojo sobo, kopalnico si delijo. Lastnik je razumevajoč, ga pohvali, najemnina ni pretirana. Pravi, da je zadovoljen, išče pa si še tretjo službo. Da bo lahko kaj prihranil. Ko ga vprašam, kakšni se mu zdijo tukajšnji ljudje, se široko nasmehne: »Večinoma so zelo v redu.« Potem zmaje z glavo: »Ampak marsičesa ne razumem. Nekateri si v našem podjetju nekajkrat na teden naročijo burgerje, krompirček, kokakolo … Pri vsem obilju sveže, dobre hrane v trgovinah si naročajo drago in slabo. Tega res ne razumem.«
B., učitelj iz bližnjevzhodne države, je pred sodnim pregonom zaradi »nedomoljubne« kritičnosti do režima k nam prišel pred petimi leti; eno leto je preživel v azil...
