Posebne vrste kadilci so tisti, ki med pogovorom škatlice in vžigalnika ne prekladajo v žep in iz žepa, po nesrečni možnosti pa nato vedno znova pozabijo, v katerem žepu imajo kaj, ampak držijo škatlico stalno v rokah. Kot neke vrste dirigentsko palico. Dodatni adut v debati. Pika na i vsemu. Zaokroženost stila. Tudi ležerno debatersko. To je malenkost, po kateri je bil na primer znan tudi kultni ptujsko-ljubljanski hipijevski pesnik Vojin Kovač - Chubby, med tovrstne virtuoze pa je spadal tudi Massimo Savić.
Jugoslovanska zvezda v prepolnem gostišču
»A, brijači, brijači!« je nekoč navrgel posadki v prepolnem gostišču na otoku Krku, ko se je v začetku avgusta 2002 tamkaj zgodil enodnevni festival, na katerem so bili poleg Simple Minds in Iggyja Popa najavljeni tudi The Stranglers, zaradi katerih se je marsikdo odpravil tjakaj, vendar ti nazadnje niso nastopili. Brijači v hrvaško-srbskem jeziku pomeni aktivnost, tudi žuriranje, vključno s kibiciranjem, njegova pripomba pa je za vedno ostala v spominu. Zakaj? Ker je bila izraz vrhunske socialne spretnosti. Savić je bil tedaj postjugoslovanska zvezda v prepolnem gostišču, kamor je prišel na postanek v toaleto. Od skupine festivalskih obiskovalcev, ki so tamkaj čakali na pivo, je bil deležen nekoliko cinične pripombe, na katero je odgovoril s komplimentom, ki ga vsak žurer rad sliši. Da je žurer. Dal jim je vedeti, da nima smisla postavljati meja med njim in njimi.
Kariera Massima Savića in njegov statut nista bila enoumna. Takšen ni bil že po poreklu. Rodil se je leta 1962 v Pulju in odraščal v Raši, istrskem premogovniškem mestecu, kjer so prenehali kopati premog leta 1966. Oče mu je umrl zelo zgodaj, pri njegovih šestih letih, zato se je z materjo Italijanko, ki mu je tudi dala ime, v otroštvu dvakrat selil v tujino. Najprej v Italijo, k sorodnikom v Neapelj, pozneje pa v Avstralijo, kjer je celo pozabil hrvaški jezik oziroma imel z določenimi naglasi težave do konca življenja. O čemer je ob neki priložnosti dejal: »V studiu mi na primer še vedno dela težave 'lj', zaradi česar pri besedi ljubav hitro zvenim kot Slovenec.« Ob tem, da je igral v seriji Naša mala klinika in del življenja preživel v Kopru, je tudi svoji hčerki dal imel Mirna, po reki Mirni. Na Slovenijo ga veže vsaj še en detajl – izmed številnih priredb, ki jih je ustvaril, je priredil tudi skladbo Razlog slovenske zasedbe Nude.
Uspešnica z naslovom Za tvoje oči
V Zagreb se je preselil v začetku 80. let in tamkaj ustanovil zasedbo Dorian Gray. Zdi se, kot da osnovni biografski podatki in netipično otroštvo pojasnjujejo, zakaj je Dorian Gray na prvi plošči Sjaj u tami iz leta 1983 kot naslovno skladbo ponudil priredbo skladbe The sun ain't gonna shine, ki so jo v osnovi zapeli Frankie Valli in njegovi The Four Seasons, najbolj pa je zaslovela v izvedbi The Walker Brothers. Ameriški bratovski trio je bil leta 1966 z njo na vrhu lestvic v ZDA in še bolj v Angliji, kjer je mala plošča zasedla prvo mesto. A Walker Brothers obenem spadajo v tisto vrsto izvajalcev, ki so jih v osemdesetih poznali zgolj privrženci starega rocka in bi bili bržkone težko navdih južnoslovanske alterpop zasedbe, če v njej ne bi pel Savić. Obenem je Sijaj u tami postal tolikšen hit, da je presegel Doriana Graya kot skupino. Pozneje jim je uspela samo še ena delna uspešnica z naslovom Za tvoje oči.
Istoimenski album so posneli na Švedskem, kamor so predvsem hrvaški pop rockerji tiste čase radi hodili, pri čemer pa je Dorian Gray toliko prekoračil proračun, da je moral vračati denar Jugotonu, ki je bil investitor, in leta 1986 razpadel zaradi denarnih razprtij. Do leta 1992 je Savić tudi jemal heroin, zavoljo tistih časov, je bil pa do konca življenja hvaležen pomoči Zrinka Tutića: »On in Mato Došen sta me dobesedno z ulice spravila v hotel in mi priskrbela denar. Všeč mi je tudi, da Tutić med snemanjem vedno stoji v kontrolni sobi in posluša, saj vem, da ni nekdo, ki mu boš všeč na prvo poslušanje, ampak te bo zmrcvaril. Noro veliko sem se naučil od njega,« je dejal o slavnem hrvaškem producentu, ki je tudi avtor številnih skladb, na katerih je Savić utemeljil samostojno kariero, vključno s skladbo Stranac u noči.
Do konca svojih dni
Ob artističnem videzu, ki ga je podobno kot njegov veliki vzornik David Bowie izoblikoval tudi skozi sodelovanje v zagrebškem alternativnem gledališču Kugla, in na račun svojega prepoznavnega glasu se je Savić začel profilirati kot kritiško cenjen izvajalec pop glasbe, o čemer pričajo številne nagrade na beograjskem festivalu Mesam. Ni imel predsodkov in skladbe je iskal povsod. Tako je z Bebi Dol, beograjsko pevko in nekdanjim dekletom, ob spremljavi zasedbe Plava trava zaborava leta 1988 posnel country skladbo Sunce sja, trava miriše, kar je ena prostodušnejših skladb, ki jih je pustil za seboj. Pozneje, leta 1995, se je v skladbi Benzina preizkusil tudi v danceu, nakar je po petletnem premoru in z albumom Massimo, ki ga je izdal za sodobnejšo Aquarius records, pri kateri so tedaj delovali izvajalci, kot sta Cubismo in Nina Badrić, utemeljil pristop, v katerem je bilo manj pehanja za vsako ceno in s katerim je dokončno utrdil svoj status prepoznavnega pevca oziroma človeka, ki zmore in zna peti, kar je deklariral z albumi Vještina I in Vješitan II.
Po letu 2002 je vsaki dve leti nizal albume, na katerih je poleg avtorskih skladb ostajal zvest prirejanju skladb izvajalcev iz najširšega spektra, od Bijelog dugma, pri katerem naj bi po odhodu Alena Islamovića na idejo Gorana Bregovića celo prevzel vlogo pevca, do Franka Sinatre, ki mu je v angleščini posvetil cel album. Savić ni bil zgolj pevec oziroma pop glasbenik, ampak nekdo, ki je uveljavljal, zagovarjal in se boril za umetnost. Do konca svojih dni. Zadnjič je na odru stal pred mesecem dni v prepolni zagrebški Areni, zavedajoč se, da na odru stoji zadnjič. Primerljivo z Davidom Bowiejem, ki je zadnji album Blackstar izdal dva dni, preden je zapustil svet.
