Kritika: Sladki vzhod

Sean Price Williams, sicer priznan direktor fotografije, svojo brezčasno zrnasto estetiko tokrat prvič spoji z vlogo režiserja, ko nas s Sladkim vzhodom vrže v vrtinec družbenega in političnega kaosa Združenih držav Amerike. Tam se šolski izlet v Washington D. C., na katerem špricajo najstniški hormoni in mlade bolj kot ameriški Kapitol zanimajo riti sošolk, hitro spreobrne v politično satiro pravljičnih razsežnosti, ki mlado Lilian – novodobno Lolito – skozi razbito ogledalo nočnega bara posrka v trohneče drobovje ameriškega hrama demokracije. Kar sledi, je bizarna punk variacija Alice v čudežni deželi, ki z ravno pravšnjo mero distance in humorja secira razklano ameriško družbo: tukaj so neonacisti z afiniteto do poezije Edgarja Allana Poeja; militantni islamski skrajneži, ki se ponoči skrivaj razmetavajo na dvostopenjske ritme dubstepa; anarhopunkerji, ki brez konsenza razgaljajo svoje genitalije, in avantgardni umetniki, ki jih požirata domišljavost ter kulturni snobizem.