Junij je mesec, ko se svet spomni na Yvesa Sainta Laurenta, francoskega oblikovalca, ki je umrl pred petnajstimi leti in pustil neizbrisen pečat v modni industriji dvajsetega stoletja. Tako kot njegova zanimiva in razburljiva poklicna pot (leta 1961 je s poslovnim in življenjskim partnerjem Pierrom Bergejem ustanovil modno znamko YSL) je pozornost javnosti pritegnilo tudi njegovo zasebno življenje.
V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je Saint Laurent populariziral bitniški slog – obvezna črna baretka, safari jakna, oprijete hlače in škornji do stegen. Prav tako je bil tisti, ki je v modo vpeljal ženski smoking in lansiral linijo oblačil Rive Gauche, njegovi modeli pa so se pogosto zgledovali po tradicionalnih kitajskih oblačilih. Zaslužen je tudi za uvedbo mode širokih ramen, poudarjenih z blazinicami. Navdihnila pa ga je tudi umetnost – od Picassa do Mondriana.
Modna znamka še vedno sodi v sam vrh luksuza
Njegova modna hiša je bila sinonim za visoko modo in luksuz, konec osemdesetih pa se je razširil še na proizvodnjo parfumov in kozmetike. To ni bila najpametnejša poslovna poteza, saj so začele delnice njegove modne hiše padati, vse dokler je ni prevzela luksuzna skupina Kering v večinski lasti družine Pinault, med katerimi je tudi Francois-Henri Pinault, mož Salme Hayek. Modna hiša Yvesa Sainta Laurenta še vedno sodi v sam vrh luksuza, njegovo ime pa je z velikimi tiskanimi črkami zapisano v zgodovino mode.
Rojen je bil 1. avgusta 1936 kot Yves Henri Donat Mathieu Saint Laurent v Oranu v Alžiriji. Kot deček je bil precej sramežljiv in plah, v šoli so ga pogosto ustrahovali. Že od mladih nog pa je imel smisel za modo, oblikoval je obleke za sestro in mamo, in je vedel, kaj bi rad počel, ko odraste. Po študiju v Oranu je odšel v Pariz, se za kratek čas vpisal na modno šolo École de la Chambre Syndicale de la haute couture, med študijem pa se je prijavil na mednarodni oblikovalski natečaj, kjer je prejel prvo nagrado. Prek očetovega prijatelja Michaela de Brunhoffa, takrat glavnega urednika Vogua, so njegove skice prišle do Christiana Diorja, ki ga je brez obotavljanja zaposlil kot osebnega asistenta. Star je bil samo 17 let, njegova pot do uspeha pa se je šele začela.
Dvanajst dni vojne
Po Diorjevi smrti leta 1957 je postal glavni oblikovalec te modne hiše in že po prvi modni reviji doživel izjemen uspeh. Tri leta pozneje je bil vpoklican kot vojak v vojno za neodvisnost Alžirije od Francije, vendar je v vojni sodeloval le dvajset dni, potem ko je končal v bolnišnici z živčnim zlomom. In prav v bolnišnici je izvedel, da je prejel tudi ekspresno odpoved Diorja, kar je mladega oblikovalca močno razjezilo – tožil je modno hišo, dobil spor na sodišču in z odškodnino odprl svoj atelje. Postal je prvi oblikovalec, ki je lansiral celotno modno linijo, in prvi evropski oblikovalec, ki si je upal pri svojih projektih uporabiti etnične motive iz drugih kultur. Prav tako je bil prvi modni oblikovalec, ki se svojih oblačil ni bal pokazati na temnopoltih modelih.
Žal pa v zasebnem življenju ni našel miru, saj je bilo to zaznamovano z alkoholom, mamili, depresijo, pa tudi divjimi zabavami v njegovi hiši v Marakešu. Večino časa je s partnerjem Pierrom Bergejem, s katerim se je poročil nekaj dni pred smrtjo, preživel prav v Maroku. Zapisal mu je celotno zapuščino, za katero je ta skrbel do svoje smrti leta 2017. »Bil je manično-depresiven, natanko to, kar ta beseda pomeni. Imel je obdobja, ko je počel najrazličnejše stvari in norel od sreče, naslednji dan pa je bil zavit v črno temo. Pravzaprav ga je depresija pripeljala do alkoholizma in drog,« je o svojem partnerju povedal Pierre Berge na predvečer premiere dokumentarnega filma o njuni zvezi – L'Amour Fou (Divja ljubezen) leta 2011.
