"Vedno se mi je zdel ena taka 'terna', skoraj idealni mož, ki je skrbel za finance, tudi doma je bil super, nobenih gostiln, ekscesov in česa podobnega ..."
"Stara sem 42 let in mislim, da sem še vedno videti precej dobro. Še pred dobrim letom dni sem bila poročena z moškim, s katerim sva bila skupaj 17 let. Imava tudi otroka, starega 12 let.
V razmerju je bil finančno veliko močnejši on, zato je tudi vse večje investicije prevzel nase. Od parcele, hiše, stroškov, dopustov ... [vse, op. a.] je plačeval on. Sama sem prispevala po zmožnostih, predvsem za hrano in občasno za otroka. Avto mi je sicer kupil on, stroške zanj pa sem plačevala sama. Glede na finančne zmožnosti obeh sva imela po moje v redu urejeno. Skratka, šlo nam je čisto v redu.
Super sva se razumela. Sicer je precej bolj hladna oseba, kot sem sama, zato sem pogrešala nekaj več osebnega stika, ampak po drugi strani sem mu 100-odstotno zaupala, saj je bil zelo družinski človek, super oče, tudi doma nikoli ni bilo težav.
Skupaj sva morala tudi skozi moje zdravstvene težave, ki so nam vzele nekaj let normalnega življenja.
Zelo sem načelna in imam rada prav, kar mu je šlo občasno precej na živce. Na prvi pogled je bil sicer vedno precej 'krotek' in neodločen, a ko je presegel meje ali si je nekaj vpičil, je šel z glavo skozi zid. Seveda sva imela vzpone in padce, a na dolgi rok ne morem reči, da smo se imeli slabo, daleč od tega.
Otrok ga obožuje, kar čisto razumem. Imel je tudi več avtoritete nad njim oz. jo je dosegel lažje kot jaz. Ker je imel več potrpljenja, je tudi težave s šolo pretežno reševal on. Res pa je, da mu je tudi popuščal precej bolj kot jaz.
Prevzemala sem večino kuhanja, pranja, likanja, splošnega pospravljanja, on je pretežno delal zunaj. Zaradi zdravstvenih težav ne morem opravljati določenih stvari.
Vedno se mi je zdel ena taka 'terna', skoraj idealni mož, ki je skrbel za finance, tudi doma je bil super, nobenih gostiln, ekscesov in česa podobnega. Privoščil si je dokaj drage hobije. Mogoče je bil preveč realen, premalo pozoren, manjkala je tista toplina. Ampak glede na njegovo otroštvo se niti nisem čudila, saj tega ni poznal.
Po 40. letu, ko je bil tudi otrok že večji, sem nekako začela čutiti, da vse skupaj ni tako, kot sem upala, da bo. Manjkal mi je tisti žar, pogrešala sem življenje, potovanja, čustva, nevarnost, skratka vse mi je bilo monotono, služba me je ubijala, doma dolgčas … Mah, niti ne vem.
Dokončno mi je prebilo, ko je dobil konkretno dediščino. Računala sem, da bo s tem denarjem mogoče zadihati, da si bomo doma uredili kakšno pomoč, več potovali in predvsem, da bom lahko delala nekaj drugega, saj me služba resnično ubija. Žal ni zaslužil dovolj, da bi bila lahko jaz doma. Z dediščino bi si to lahko privoščili. Mislim, da bi vsi bolje živeli.
Odločil se je, da bo celotno dediščino naložil in se je ne bomo dotikali, razen malenkosti za izboljšavo hiše (ogrevanje, sončna ...). Ko sem videla, da resno misli in da meni, da nam je čisto okej in da ne potrebujemo več, sem videla, da bo očitno tako ostalo za vedno.
Lahko se sliši grdo, ampak resnično sem upala, da bomo lahko malo spremenili življenje, več potovali, si več privoščili ... Da bom sama ostala doma z neko lažjo službo/delom in poskrbela za hišo in otroka. In ker tega ne bo, čeprav denar ima, sem se odločila, da želim konkretno spremembo, ki je z njim očitno ne bom doživela.
V vseh letih sva zaslužila dovolj, da sem vedela, da ob ločitvi ne bom obubožala. Nekaj sem imela tudi privarčevano in dedovala sem stanovanje v Ljubljani. Ker sem si želela živeti tam, bi to zdaj lahko uresničila. On o tem ni hotel slišati ničesar. Ko sem mu povedala, da bi se ločila, je reagiral pričakovano mirno. Rekel je, da je čutil, da sem stalno nezadovoljna in naj pač grem. Zahteval je deljeno skrbništvo nad otrokom, kar je tudi dobil. Odločila sva se, da bo do konca osnovne šole več pri njem, potem pa bo verjetno več pri meni, ker bo v srednjo šolo šel v Ljubljano.
Ločitev finančno ni bila lahka, saj se je potrudil dokazati, da je financiral vse sam, in poskušal izplačati čim manj, kar sem mu močno zamerila. Na koncu je videl, da bo bolje, da odneha, ker bo imel na dolgi rok veliko več težav. Preselila sem se v Ljubljano, kjer zdaj nekako doživljam svojo novo pomlad. Menjala sem službo, do nje hodim peš, uživam v centru, končno sem si omislila psa, ki ga prej nismo imeli, ker bi bil kao preveč sam in delal škodo oz. bo dodatno delo.
Spoznavam nove ljudi, skratka poskušam uživati. Finančno sem seveda precej na slabšem, ampak saj ne potrebujem veliko. Prve mesece sem sicer zelo uživala, zdaj pa se vračam v neke tirnice, ki so mi zelo poznane iz življenja v zakonu. Nimam energije skakati okoli vsak dan, niti nimam s kom.
Po drugi strani pa moram reči, da sem začela močno pogrešati prejšnje življenje. Pogovore z njim, izlete, varnost, smisel za humor, kakšen užitek ga je bilo gledati z otrokom, ko sta se igrala, njegove ideje, rešitve, tudi darila. Bil je res okej, a ko bi vsaj pokazal malo več želje in volje do življenja, čustev … Eh.
Ugotovila sem tudi, da je bil fantastičen v postelji v primerjavi s tem, kar sem izkusila zdaj. Ne vem, v bistvu sem ugotovila, da bi z nekaj izboljšavami lahko rešila zakon in živela veliko lepše kot zdaj. Tudi na otroka je ločitev vplivala zelo slabo, saj ni razumel, zakaj nisva več skupaj. Popustil je v šoli.
Razmišljala sem, da bi mogoče poskusila nekako urediti boljši odnos, ampak nimam občutka, da bi bivši to želel. Zdi se mi, kot da je potegnil črto in ne daje nobenih signalov, da bi želel družino ponovno združiti."
Kaj bi ji svetovala ti? 🙄
Zapis je bil objavljen na tem slovenskem forumu.
){kind=link}