Vodno bitje, ki že dolga leta straši, vznemirja ter buri duhove domačinov in obiskovalcev največjega britanskega jezera Loch Ness, se je znova znašlo na naslovnicah škotskih časopisov. Konec meseca namreč organizirajo veliko iskalno akcijo za Nessie, kakor ji ljubkovalno pravijo. V Centru Loch Ness pozivajo prostovoljce in zlasti »nadobudne lovce na pošasti«, da se jim pridružijo. Iskanje bo najobsežnejše od leta 1972, ko je eno najglobljih jezer v Združenem kraljestvu preučeval preiskovalni urad centra. S sodobno tehnologijo, brezpilotnimi letali z infrardečimi kamerami bodo jezero preiskali kot še nikoli doslej. Z njimi bodo posneli toplotne slike jezera iz zraka, upajo pa, da bo prav toplota ključna za prepoznavanje anomalij v vodi. Za zaznavo zvočnih signalov pod vodo bodo uporabili hidrofon, so pojasnili v na novo odprtem centru v starem hotelu Drumnadrochit, katerega upraviteljica je pred 90 leti zagnala novodobno fascinacijo nad (mitološko) vodno zverjo. Lov nanjo bodo organizirali v sodelovanju z neodvisno raziskovalno skupino Lock Ness Exploration (LNE).
Prijava je obvezna
Za vse avanture in iskanja resnice željne je obvezna prijava na spletni strani centra, kjer morajo zainteresirani podati osnovne osebne podatke, lokacijo opazovanja, po želji pa še, ali dejansko verjamejo v eno najbolj slavnih (škotskih) legendarnih bitij. Za sodelovanje v neobičajni »operaciji« prostovoljci ne bodo plačani, obenem pa jim za to nevsakdanjo izkušnjo tudi ne bo treba plačati. Če odmislimo pot, prenočišče in hrano, za kar morajo poskrbeti sami. Njihova osnovna naloga bo spremljati kakršno koli neobičajno gibanje na vodi, pri čemer jih bodo vodili strokovnjaki. »Upam, da bomo navdihnili novo generacijo navdušencev nad jezerom,« je optimističen Alan McKenna iz že omenjene skupine prostovoljnih raziskovalcev. »Sodelujoči bodo imeli priložnost osebno prispevati k tej fascinantni uganki, ki je očarala že toliko ljudi z vseh koncev sveta,« je še dodal. »Mi smo varuhi te edinstvene zgodbe. Poleg tega da bomo skušali ustvariti nepozabno izkušnjo za obiskovalce, smo tudi predani iskanju in razkrivanju skrivnosti iz globočin našega znamenitega jezera,« pa je izpostavil generalni direktor Centra Loch Ness Paul Nixon, ki že komaj čaka raziskovalni konec tedna.
Strokovnjaki so si enotni: Nessie ne obstaja
Pošast iz Loch Nessa je nenadomestljiv del škotske folklore. Opisujejo jo kot ogromno vodno bitje z dolgim vratom z vsaj eno grbo, ki med plavanjem po jezeru tu in tam pokuka iz vode. Prvič naj bi nanjo naleteli že davnega leta 565, ko naj bi v bližini reke Ness napadla moškega, ga raztrgala in odvlekla s seboj v globino. V zgodovino se je sicer zapisala leta 1933, ko je upraviteljica hotela Aldie Mackay v jezeru opazila vodno zver, veliko kot kit. Le nekaj mesecev kasneje je »nenavadna žival« Georgu Spicerju in njegovi ženi prekrižala pot kar na kopnem. Bitje naj bi bilo dolgo kakih osem metrov, široko tri ali štiri, visoko pa več kot meter. Imelo je dolg, ozek vrat, udov pa ne. V gobcu naj bi nosilo kosilo, neko drugo večjo žival. Ko je v bližini jezera prečkalo cesto, je za seboj pustilo pravo razdejanje. Gospod Spicer repa ni opazil, ker se je bitje prehitro premikalo, ga je pa opisal kot podobno zmaju ali dinozavru. Vse odtlej se v kraj zgrinjajo trume turistov in radovednežev, ki si želijo bitje videti na lastne oči. To je seveda nemogoče, saj gre za mit, izmišljeno bitje, kot sta Bigfoot ali Jeti.
Strokovnjaki so skozi leta ovrgli vse mogoče teorije o Nessie, tako o velikanski jegulji, prazgodovinskem pleziozavru ali plavajočem cirkuškem slonu. Nemogoče bi bilo že samo to, da bi neka žival v jezeru preživela daljše časovno obdobje, saj je v njem premalo rib. Raziskovalci s prestižne univerze Columbia so leta 2013 Spicerjevo zgodbo označili kot lažno. Ugotovili so, da je gospoda malce zanesla domišljija, podkrepljena s tistega leta izjemno priljubljenim filmom King Kong, v katerem se iz jezera prikaže dinozaver z dolgim vratom. A ker so avgusta 1933 v časniku Courier objavili njegovo zgodbo, se je ta prijela. Pošast je od takrat »videlo« vse več ljudi. Hugh Gray je novembra istega leta zver prvič fotografiral, čeprav so se sčasoma pojavila namigovanja, da je dejansko šlo za njegovega labradorca, med osumljenci pa sta se znašla še vidra in labod. Nekaj mesecev kasneje je nastala najbolj znana fotografija Nessie, ki jo je posnel londonski ginekolog, in kar šestdeset let je veljala kot dokaz obstoja pošasti. Strokovnjaki so danes prepričani, da je šlo za prevaro, potegavščino. Tako kot pri stotinah domnevnih očividcev, ki so si tako zelo želeli videti Nessie, da se jim je dejansko prikazala.
