Na stadion sem prišel že ob 6. uri zjutraj in se pripravil na finalno tekmo. V prejšnjih petnajstih tekmah, ki sem jih spremljal kot fotograf na tem turnirju, nisem posnel posebej spodobne slike, a ob zadnjem žvižgu in podelitvi sem bil na pravem mestu ob pravem času. Takrat sem bil bolj fit in vitkejši, in ob vsej množici fotografov se mi je uspelo prebiti do Diega Maradone, ko je splezal na ramena članov ekipe. Ko je dvignil pokal, je pogledal naravnost vame.
Pa ste takoj vedeli, da je to to?Ne. Šele tri ure kasneje, ko so mi v laboratoriju v tiskovnem središču razvili filme, sem vedel, da je posnetek dober in izostren do popolnosti. Takrat se sicer nisem zavedal, kakšen pomen lahko dobi določena fotografija. Bil sem premlad, da bi to lahko razumel. Po pravici povedano, je bilo težko racionalizirati kakršne koli misli. Spomnim se, da sem bil od vsega skupaj kar nekoliko omamljen od ponosa, ker sem imel priložnost ob igrišču spremljati največji športni dogodek na svetu. Leta 1988 sem bil fotograf na zimskih olimpijskih igrah v Kanadi, ampak tam atmosfera ni bila niti približno tako evforična kot v Mehiki na svetovnem nogometnem prvenstvu. Da ne govorim o tem, da sem vmes fotografiral tudi tekme druge škotske lige, na katerih je bilo prisotnih 1.500 gledalcev in nekaj potepuških psov. Precejšnja razlika od stadiona Azteca, na katerem je bilo 120 tisoč gledalcev. Pravo vrednost fotografije Maradone na nek način odkrivam šele danes. Prav ta fotografija je pravzaprav moji karieri dala poreklo, težo in domnevno dolgoživost. In kot je nekoč rekel nekdo pametnejši od mene, sem potreboval 34 let, da sem čez noč postal slaven.
Danes ste prepoznavni predvsem po fotografijah divjih živali in znanih osebnosti iz sveta športa, modnega sveta in Hollywooda. Na kakšen način fotografirate divje živali v naravnem okolju in s kakšno opremo? Imate fotoaparate na samosprožilcih?Fotografije divjih živali same po sebi niso umetnost, zato ne maram, da me označujejo za fotografa divjih živali, ker je velika večina fotografij v naravi dolgočasnih in nepristnih, vključno z veliko večino mojih. Vem, da odhod v vzhodno Afriko in uporaba teleobjektiva za fotografiranje kakšne velike mačke še ne pomeni, da sem umetnik. Je pa res, da moraš biti na takšnih odpravah pripravljen v smislu svojega kreativnega razmišljanja, vendar je pomembno tudi, da že vnaprej razmisliš o tem, kateri komplet opreme potrebuješ. Bolje kot si pripravljen v tehničnem smislu, lažje se prilagodiš delu na zahtevnem terenu. Trenutno me bolj kot povodni konji zanima fotografiranje Hollywooda. Povodnega konja ne moreš naučiti, kako naj se obnaša pred kamero. Umetniki potrebujemo nove izzive, da se nenehno razvijamo. Sam ustvarjam, ne zgolj fotografiram, kar pomeni, da me privlačijo situacije, v katerih nisem talec naključnih dogodkov v naravi. Kako za vraga bi to lahko sploh imenoval umetnost? Vedno me bodo privlačile divje živali, vendar je to manj kot tretjina vsega, kar počnem danes.
Ste imeli tudi kakšna »divja« srečanja s temi divjimi živalmi?Slika nilskega konja imenovana »Balls«, posneta v Tanzaniji, je bila zadnja, preden je mi varnost narekovala, da moram pobegniti s kraja dogodka, kar je nekaj povsem vsakdanjega za delo s povodnimi konji. Lahko bi rekel, da imam danes določeno stopnjo fobije pred povodnimi konji. Bežati pred to ogromno živaljo s fotoaparatom in velikim objektivom ni ravno prijetna izkušnja. Vendar je to povsem instinktivna reakcija, ker je znano, da povodni konj 99,9 odstotkov časa blefira, da bo napadel, in to veš, vendar v takšnih trenutkih nikoli ne gre za preračunavanje.
Mnogi fotografi pogosto govorijo o poglobljenem odnosu med fotografom in fotografskim subjektom ali objektom. Ali imate določeno lokacijo ali osebo, ki vas je še posebej navdihnila?Vsi črpamo navdih od drugod – filmov, računalniških iger, dela drugih in seveda od ur raziskovanja po internetu. Ker obožujem film, so moji junaki filmski ustvarjalci, kot so Steven Spielberg, Martin Scorsese, Ridley Scott in Clint Eastwood. Vsi imajo veliko skupnega. To je delovna etika, ki povzroča gledalcem potenje pred zaslonom, predvsem pa čustvena angažiranost.
Navdihuje pa vas tudi obdobje Divjega zahoda.Ni trajnejšega simbola Amerike kot so bili kavboji in osvajanje Divjega zahoda v 19. stoletju, zato velik del mojega navdiha prihaja iz tega obdobja. Serija fotografij na katerih sem začel delati pred dvema letoma s Cindy Crawford v Montani, predstavlja poklon izročilu ameriškega zahoda.
Ustvarjate kaj tudi z analognimi kamerami?Ne.
Predgovor k eni izmed vaših knjig Wild Encounters, ki je izšla leta 2016, je napisal britanski prestolonaslednik princ William, sama knjiga pa je bila na Amazonu nagrajena kot najboljša umetniška knjiga leta 2017. Ste pa ves honorar za knjigo namenili britanski neprofitni organizaciji Tusk Trust, ki se ukvarja z ohranjanjem živalskih vrst v Afriki. Ali lahko dejansko izmerite vpliv svojih fotografij na ohranjanje prostoživečih živali?Naravovarstvenikom je nedvomno koristilo naraščajoče zavedanje o krhkosti planeta, vendar se pri tem tudi poraja vprašanje, ali je neetično, da filmski ustvarjalci, ki želijo posredovati to sporočilo ljudem, posegajo v življenje živali s svojim poglobljenim snemanjem? Glasna manjšina je kritizirala tudi mene in družbeni mediji so lahko, kot vemo, platforma za sovraštvo in lažne novice. Delo, ki ga opravljamo z nevladnimi organizacijami za ohranjanje narave in živalskih vrst in denar, ki smo ga zbrali, služi kot protistrup za te kritike, vendar to ni razlog, da to počnem. To počnem, ker želim, da otroci mojih otrok vidijo tako veličasten planet, kot sem ga videl jaz. Je pa res, da je ohranjanje mnogih živalskih vrst prepredeno s politiko, kar je na nek način žalostno, a verjamem, da je šest ali sedem nevladnih organizacij, s katerimi smo povezani, pri tem uspešnih, saj ta sporočila prenašamo prek hollywoodskih zvezd in najbolj znanih fotomodelov na svetu ter športnih legend, ki sodelujejo z menoj.
Cene vaših natisnjenih fotografij pogosto presegajo 60 tisoč dolarjev, eno izmed del iz serije fotografij iz Afrike je dosegla celo 106.250 evrov.Dobiček od fotografij se vedno razdeli. 50 odstotkov gre vedno filantropiji in nevladnim organizacijam za ohranjanje narave. Če bi bili ti dobički 20.000 dolarjev, mislim, da teh velikih zvezd, ki sodelujejo pri teh projektih, to niti ne bi tako zanimalo, prav tako tudi ne kupcev fotografij, če na njih ne bi nastopale velike zvezde. Se pa lahko pohvalim, da smo v zadnjih petih letih zbrali več kot osem milijonov dolarjev. Vedno poskušamo najti ravnotežje med ohranjanjem narave in živalskih vrst in nato še z dobrodelnostjo na področjih, kot so izobraževanje otrok ali boj proti boleznim kot je rak. Najbolj sem ponosen na prispevek pediatrični bolnišnici za zdravljenje raka v Wisconsinu, v sodelovanju s Cindy Crawford, kjer smo zdaj zbrali več kot milijon dolarjev.
Ali se vaše fotografije prodajajo na dražbah ali razstavah?V štiridesetih letih dela s fotoaparatom sem se veliko naučil, o tem, kaj se prodaja in kaj ne. Prvi filter je avtentičnost, drugi komercialnost. Nima smisla biti kreativen, če se to ne prodaja, zato več razmišljam o svojem občinstvu kot o sebi. Fotografije pa se prodajajo tako na dražbah kot na razstavah.