Ne le to, podelitev nagrad je pravzaprav delovala, kot da se dogaja v vzporedni resničnosti, daleč stran od vojne realnosti, v kateri je bilo do danes ubitih že več kot trideset tisoč Palestincev. Če so ob invaziji na Irak leta 2003 odpovedali rdečo preprogo, na odru pa so se kasneje vrstile politične izjave, kritične do ameriške zunanje politike, se je letošnja ceremonija dokončno zavila v mehurček selektivne empatije, iz katere so poskusili umakniti vse potencialno politične dejavnike. Oskarji naj bi vendar slavili umetnost in tovrstno hollywoodsko slavje morata obvezno spremljati zabava in veselje. A ne pozabimo: prav politika sestavlja samo jedro umetnosti, ki vsako leto poganja in definira oskarje. Še Barbie je politična! Zato je podobe jedrskega orožja, ki ga je v svet lansiral Oppenheimer, ter podobe zmagovalnega ukrajinskega dokumentarca 20 Days in Mariupol praktično nemogoče ločiti od posnetkov, ki že zadnjih pet mesecev prihajajo iz Gaze.
Leta 2003, ki ga je zaznamovala ameriška invazija na Irak, je bila tudi najnižja gledanost podelitve v zgodovini – spremljalo jo je »zgolj« 33 milijonov gledalcev, številke pa od takrat le še strmo padajo (gledanost je z 10,6 milijona gledalcev dokončno potonila leta 2021 in si do danes še ni opomogla). Razumljivo torej, da se poskuša Akademija s šovom, ki stavi na pojočega, v rožnato oblečenega Kena in golega Johna Ceno, vrniti v svojo zlato dobo aktualnosti in relevantnosti. A svet se je od takrat spremenil. In od najprestižnejših filmskih nagrad se danes zato pričakuje več od strahopetnega pogrezanja v tišino.
Pričakuje se humanizem in moralno držo, kakršno si je na odru upal odmeriti zgolj Jonathan Glazer, čigar Interesno območje je domov odneslo kipca za najboljši zvok in mednarodni film, s čimer je moral v tragični ironiji večera za naslovitev trenutnega genocida nagrado najprej prejeti film o genocidu preteklosti. »Ta film je nastal z namenom, da bi razmišljali in se soočili z našo sedanjostjo. Ne da bi preizpraševali, kaj smo storili v preteklosti, temveč da bi se zavedali, kaj počnemo zdaj, kam vodi najhujša oblika dehumanizacije,« je v govoru s tresočimi rokami in kepo v grlu prebral Glazer ter na odru tako edini piknil v oskarjevski pozitivistični, apolitični mehurček. Čeprav je bil zaradi tega že dan kasneje žrtev spletnih napadov posameznikov, ki so si njegov govor interpretirali kot odrekanje lastni judovski identiteti, pa vendarle ni bil edini, ki je na nedeljski večer jasno zavzel svoje stališče. Tukaj je bil tudi prejemnik oskarja za najboljši animirani film Hajao Mijazaki, ki ga na podelitev preprosto ni bilo. Ob tem je povedno, da je v gledališču Dolby manjkal tudi leta 2003, ko je oskarja prejel njegov takratni film Čudežno potovanje, s čimer se je distanciral že od dveh nagrad, podeljenih med ameriškim financiranjem vojne na Bližnjem vzhodu.
Kako torej danes še vrednotiti oskarje? Dokler se dokončno ne razpoči njihov mehurček, ki zavoljo zabave in šova omejuje pozive k miru in humanistični drži, se namreč zdi, da so namenjeni zgolj še samim sebi.