Po eni od razlag naj bi povezava med poletnimi članki in vloženimi kumaricami izhajala iz tega, da novinarji ob pomanjkanju svežih dogodkov v poletnem času posegamo po vsebinah, ki jih imamo na zalogi. »Vložene« nekje v svojih zapiskih, kot imajo gospodinje vložene kisle kumarice. Po drugi razlagi naj bi se bil frazem »čas kislih kumaric« pojavil že pred več kot 200 leti in naj bi ga prvi uporabili na Nemškem (Sauregurkenzeit). Predstavljal naj bi poletno poslovno zatišje. Ko smo že pri frazemih, povezanih z novinarskim pisanjem, ne gre prezreti tako imenovanih novinarskih rac. S tem frazemom označujemo izmišljene, neresnične novinarske »stvaritve«, katerih poglavitni cilj in namen je razburjati uporabnike medijev in višati naklado. Tudi o nastanku te besedne zveze najdemo več razlag. Nekoč so morali novinarji nepreverjene informacije označevati z n. t. (non testatum), kar v nekaterih govornih okoljih na hitro prebrano zveni kot »ente«, to pa v nemščini pomeni raca (die Ente). Po neki drugi razlagi naj bi ta izraz nastal leta 1870 v Bruslju, ko si je neki mladi novinar v času kislih kumaric izmislil zgodbo o nekem rejcu rac, ki naj bi 20 predstavnic te racajoče perjadi hranil z njimi samimi, dokler se niso do zadnje pojedle.
Slovite novinarske race so se običajno rodile v Ameriki
Dandanes se baje novinarske race pojavljajo v časopisju le od časa do časa, če hočete verjeti, zelo pogoste pa so bile v začetku modernega novinstva, ko je marsikateri list živel od njih in se zaradi njih tudi razvil. Tedaj čitatelji še niso bili tako skeptični, ker še niso imeli toliko slabih izkušenj.
Najslovitejša izmed vseh časopisnih rac je najbrže tista, ki jo je izlegel R. A. Locke v listu New York Sun. Z dovoljenjem glavnega urednika je napisal več člankov in v njih dokazoval, da je neki sir John Herscher s pomočjo ogromnega teleskopa, postavljenega na rtu Dobre nade, ugotovil, da je Luna obljudena.
Prvi članek je izšel 25. avgusta 1895. Tri dni potem je znašala naklada lista že 19.360 izvodov, 2000 več kakor naklada Timesa, ki je bil dotlej najbolj razširjen list na svetu. Locke ni pozabil v svojih opisih na najmanjše podrobnosti o življenju na Luni, opisoval je floro in favno, kakšne so pokrajine, vulkani, temni gozdovi ter da na Luni žive letajoči ljudje, ljudje netopirji. Vse je bilo opisano tako natančno, da ni prišlo nikomur niti na misel, da so poročila povsem izmišljena. Tiskarski stroji so delali deset ur na dan, da so lahko natiskali dovolj lista. Ženska društva so začela zbirati denar, da bi poslali misijonarje na Luno spreobračat ljudi netopirje. Kdo ve, kakšno naklado bi dosegel New York Sun, če bi Locke nekega lepega večera pod vplivom alkohola ne izdal, kako je pravzaprav na Luni. Svojo senzacijo je zaupal nekemu poklicnemu tovarišu, zaposlenemu pri konkurenčnem listu, in prihodnji dan je bila objavljena v Journal of Commerce senzacionalna vest o lažeh lista Sun. Od tega dne je začela naraščati naklada Journala. Pri Sunu pa si zaradi tega niso delali hudih skrbi. Začeli so objavljati članke o odisejadi sedmih hrabrih pionirjev, ki so pod vodstvom nekega Moncka Masona preleteli v 75 urah Atlantik in pristali v Charlestonu. Od tega časa so začeli tudi drugi listi posnemati Sun v njegovi iznajdljivosti. (…)
Ko je reporter lista New York Herald Tribune končal opisovanje nekega kongresa, se je lotil drugega bolj zanimivega dela. Odpravil se je nekam skrivaj in čez tri dni se je vrnil ter sporočil svojemu šefu, da je odkril veliko senzacijo. Dne 16. avgusta 1926, torej v času, ko je bila v Ameriki prohibicija, je New York Herald Tribune objavil na prvi strani članek z ogromnim napisom, da Newyorčani pijejo vse, kar si požele, in sicer na palubi plavajoče restavracije, zasidrane v Fire Islandu. Da bi bilo njegovo poročilo bolj verjetno, je reporter navedel tudi cene pijač, opisal, kako imenitni so posebni obedi, in trdil, da je samo vstopnina na skrivnostno ladjo 70 dolarjev. Končno je dodal, da je potreboval dva dni, preden je odkril to restavracijo na morju.
Čez nekaj ur po izidu lista so ameriške oblasti že poslale več patrolnih obalnih čolnov proti Fire Islandu in so celo nameravale zahtevati od angleške vlade, naj bi izdala identiteto ladje, kajti reporter je trdil, da je angleška last.
Plavajoči bar so dolgo iskali, a po njem niso odkrili niti sledu. Zato je Herald Tribune objavil članek, češ da je ladja najbrže odplula na odprto morje, ko je bila nediskretno odkrita. Senzacija bi se s tem končala, če bi konkurenčni listi potem podrobno ne navajali imen vseh ladij, ki bi prišle v poštev za namišljeni plavajoči bar. Odkrili so, da nobena ladja ne manjka. Reporter, ki si je izmislil senzacijo, se je skušal izmazati s tem, da gre za ladjo, ki je pred dvema letoma delno pogorela in so jo pozneje popravili in preuredili v restavracijo. Kljub temu je moral list priznati, da je bil napačno informiran.
Leta 1925 je umrl Ralph Delahave Paine, mož, ki se je lahko ponašal, da je dal svetu nesmrtno časopisno raco. Ta raca se je izlegla leta 1890 in je prepotovala ves svet, dokler ni bila lani končno objavljena v nekem pariškem večerniku. Delahave Paine je bil zaposlen pri Press of Philadelphia, ko je napisal članek o novi industriji, ki jo je ustanovil neki Pierre Grantaire in ki mu prinaša velike dobičke. Ta gospod ima baje farmo, na kateri goji 4000 pajkov, ki jih prodaja po ducatih trgovcem z vinom. Naloga pajkov je, da prepredejo buteljčne steklenice, tako trgovci lahko prodajajo novo vino za staro, ki je seveda znatno dražje. V tem zanimivem opisu farme pajkov ni manjkala niti pikantna podrobnost, da se kraljica pajkov imenuje Sara Bernhart, njen mož pa Emil Zola. Samo če se dotaknete pajčevine, že eden izmed tega kraljevskega para dvigne nogo kot znamenje, da si želi muho. (…)
S tem pa še ni bilo konec senzacije. Poročila o farmi pajkov so se pojavljala od časa do časa in leta 1936 je objavil Mehanics & Handicraft članek pod naslovom Pajčevina naprodaj. V tem članku je bilo navedeno, da se je Pierre Grantaire vrnil iz Amerike v svojo domovino v Francijo ter se naselil v mali vasi v departementu Loire. Leta 1937 je pa Atlantic Mothly, ameriški mesečnik, objavil dopis svojega dopisnika, ki je kratkomalo doslovno prepisal najstarejšo verzijo o farmi pajkov, članek samega Paineja, a ponosno je dodal, da je ustanovitelj tega donosnega podjetja njegov ded. Lani je bila senzacija o dresiranih pajkih objavljena v nekem pariškem listu. Raca torej še vedno kroži in lahko se zgodi, da jo boste še čitali prihodnja leta.
Slovenski narod, 15. junija 1940
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
