V čem je težava? Dokler izražaš svoja prepričanja na takšen način (časopis, mediji ...), da nikogar direktno ne obremenjuješ s svojimi mnenji, ki morda niso tudi njena ali njegova, je vse v redu, saj se jim lahko vsak izogne. V trenutku, ko pa vstopiš v javni prostor in posegaš v intimo mimoidočih, je to nekaj povsem drugega. Osebna pravica in svoboda vsakogar je omejena s svobodo in pravico ostalih, ki jih lahko ta pravica in svoboda prvih prizadene. Ni absolutna, ne moremo kakorkoli izražati svojega mnenja, ne moremo s tem drugih ljudi spravljati v neugoden, slab položaj, v slabe občutke.
Če hodim po Ljubljani, ne želim, da me v parku Zvezda kdorkoli obremenjuje s političnimi ali etičnimi nazori, mi nabija krivdo ... Lahko mi postavijo na ogled umetniška dela, lahko ponujajo kostanj, lahko kdo prosi za kak evro, nikakor pa ne dovoljujem in ne pričakujem promoviranja idej ali načel, ki so intimna, osebna in do katerih nimajo pravice dostopati druge osebe ali skupine. Prav je, da so v javnem prostoru organizirani posebni prostori, kjer se vrstijo javni shodi in govori. Izrabljanje otrok v reklamne, politične namene in kulturni boj je poniglavo, strahopetno in neetično, zato bom raje uporabil distanco in dal druge primere.
Če je res vsem enako dovoljeno uporabljati javni prostor za širjenje idej, misli, prepričanj, je potemtakem dovoljeno tudi oboževalcem hudiča zabadati hudičeve zastave povsod po Ljubljani in opisovati njegove vrline. Tudi zaničevalci holokavsta in ljubitelji kljukastega križa verjetno nimajo zakonskih omejitev, da ne bi delili plakate in tudi zabadali kake zastavice. Tudi okoljevarstveniki bi denimo lahko na kole nabadali ribe in na vsako zastavico ali ribo zapisali, kje in koliko je umrlo rib zaradi onesnaženja. Torej se bomo tudi borci za obnovljive vire energije lahko spustili v akcijo in namesto zastavic zabadali v zemljo količke z osmrtnicami ljudi umrlih v Černobilu in Fukušimi in molili za njimi. In tako dalje. Vsakdo bo torej v imenu svobode izražanja svojih mnenj trosil in onesnaževal javni prostor z napadom na intimo, mnenja in etiko drugih oseb.
Pri kolesarjenju ni šlo za idejne napade, ampak za popolnoma konkretne politične proteste, ki se niso dotikali osebnih norm in načel, ampak se je konkretno vsebinsko zahtevalo boljše delo politike. Enako lahko sedaj dela opozicija.
Če so imeli nekateri pravico zabadati zastavice v travo na javnem prostoru, so enako pravico imeli drugi zastavice ven jemati, oboji so na ta način izražali svoje mnenje, oboji so imeli – bi morali imeti – enako pravico izražanja mnenj na takšen način. A ne pozabimo, da je šlo v tem primeru za nasprotovanje z zakoni in ustavo zagotovljenim pravicam žensk, torej da je šlo za napad na ustavo in zakone, ne le na intimo in etiko mimoidočih.
Žal ji je spodrsnilo. Po pravniško.
Bojko Jerman, Dolsko
