Mehanizem fantomskega zastoja je dokaj enostaven. Ko je na cesti zgoščen promet, razdalje med vozili pa niso dovolj dolge, lahko že minimalno zaviranje enega vozila sproži učinek domin. Prvo vozilo upočasni le malenkost, zaradi prekratke razdalje je zaviranje drugega vozila že nekoliko močnejše, zaviranje pa se nato kot val širi po prometu in postaja vse bolj sunkovito, dokler se niso vozila prisiljena povsem ustaviti, da ne bi trčila v vozilo pred sabo. Problem je znan že dolgo in tudi dobro znanstveno raziskan. Tudi rešitve so znane. Nekateri inspiracijo za rešitev te težave iščejo v živalskem svetu ter velikih jatah ptic, netopirjev ali rib in njihovi zmožnosti vzdrževanja enake razdalje med posameznimi člani jate tako spredaj kot zadaj.
Če ptice z lahkoto ocenijo in vzdržujejo primerno razdaljo do ptice pred sabo in tiste za sabo, imamo ljudje s tem hude težave. Naš instinkt, ko želimo nekam priti hitro, je potiskati naprej. Kdo še ni naletel na voznika, ki se nam prilepi na zadnjico, tudi če nismo na prehitevalnem pasu? Želi nas potisniti naprej, da bi vozili hitreje in da bi tako tudi on na cilj prišel hitreje. Zdi se logično, a je, ko imamo opraviti z velikimi vzorci, zmotno. Ko se vozila s takšno strategijo dovolj strnejo, lahko že rahlo zaviranje enega povzroči popolno zaustavitev prometa, morda pa tudi hudo prometno nesrečo. Morda se neučakanemu vozniku kdaj res posreči, da s potiskanjem naprej hitreje pride na cilj. Spregleda pa, da bo ob splošni razširjenosti takšnega obnašanja že naslednjič lahko prišel mnogo kasneje, če sploh.
Prava rešitev ni niti vzdrževanje klasične varnostne razdalje. Ta pomaga, a naj ne bi zadostovala. Pred nas lahko namreč zapelje drugo vozilo s prehitevalnega pasu in nas prisili v rahlo zaviranje. Če je promet dovolj gost, lahko že to povzroči fantomski zastoj. Za posameznika naj bi bila rešitev vožnja pri povečani varnostni razdalji, ki omogoča vračanje vozil s prehitevalnega pasu na vozni pas, pri katerem nam ni treba naglo zmanjšati hitrosti. Ključno je prav to vzdrževanje hitrosti vozil na istem voznem pasu. Američani so z matematičnimi modeli ugotovili, da bi s takšno vožnjo močno povečali pretočnost prometa. Ker je pristop s kljubovanjem človeškemu instinktu težak, znanstveniki razvijajo sisteme radarskih tempomatov, ki bi po zgledu prej omenjenih živali prispevali k vzdrževanju enake razdalje med vozilom spredaj in vozilom zadaj. Če bi vsa vozila imela tak sistem, naj bi se pretočnost avtocest povečala kar za dvakrat. Do takrat pa smo v primežu enostavne dileme: kratkoročna korist zame ali splošna korist za vse?
