Luči reflektorjev v hrvaški politični areni pred parlamentarnimi volitvami 17. aprila so usmerjene v predsednika vlade in HDZ Andreja Plenkovića ter predsednika države Zorana Milanovića, medtem ko vsi ostali izpostavljeni kandidati delujejo bolj kot statisti. Na volilnih seznamih, ki jih je 165 in najmanj od leta 2015, skorajda ni novih obrazov, posebej ne tistih, ki bi v politični prostor lahko prinesli sveže ideje. Tudi po uradnem začetku volilne kampanje je bolj kot vsebina povedanega pomembno to, kdo je kaj povedal.
Milanović brez dlake na jeziku
Hrvaški predsednik Zoran Milanović, ki si znova želi voditi hrvaško vlado, je v volilno kampanjo vstopil s sloganom »Za vse hrvaške ljudi«. Milanović izkorišča vsako priložnost, ki jo ima kot predsednik države, da kritizira HDZ in premierja Andreja Plenkovića, ki mu pravi »zaščitnik tatov in korupcije«. Vsak dan se obnaša, kot da tekmuje na volitvah, čeprav mu je ustavno sodišče prepovedalo osebni angažma v predvolilni kampanji, potem ko je njegova bivša SDP napovedala, da bo njihov kandidat za premierja.
Predsednik lahko v kampanji sodeluje, če bo odstopil s predsedniškega položaja. A tega ne namerava storiti, razen – kot je napovedal – po tem, ko bo dobil priložnost za sestavo nove hrvaške vlade. O tem je tudi prepričan in upa, da bo za svoj mandat zbral široko »protihadezejevsko« koalicijo, od leve sredine do skrajne desnice, čeprav v tem spektru vre od medsebojnih nasprotij. Obenem pleše na robu ustavnosti in v rokavicah krši opozorilo ustavnega sodišča, ki je tudi napovedalo, da bo lahko razveljavilo sklep o razpisu volitev, volilne sezname ali celo volilne izide, če se mu bo zdelo potrebno.
Milanović ne izbira besed, ko napada ustavno sodišče, in celo napoveduje ukinitev najvišje pravosodne institucije, ker opozorilo, namenjeno njemu, vidi kot začetek ustavne krize, možen preklic volitev pa kot državni udar. Tarča njegovih žalitev je predvsem predsednik ustavnega sodišča Miroslav Šeparović, ki je karierno povezan s HDZ. Med drugim je bil minister za pravosodje in prvi mož varnostno-obveščevalne službe. Če Milanović ne izstopa v javnosti med pogovori z novinarji, se oglaša na družbenih omrežjih. Na facebooku in youtubu pojasnjuje svoje izjave, a »premierskega« programa še ne objavlja.
Plenkovićeva nervoza
Plenković je po začetku kampanje odprl profil na tiktoku, da bi pridobil mlajše volilce, a se na vsakem nastopu pred novinarji veliko več ukvarja z Milanovićem kot s tem, da bi volilcem razložil program HDZ. Plenković ob tem ne izgovarja Milanovićevega imena, temveč govori o »kršilcu ustave«. Namesto predsednika republike, ki varuje ustavo in skrbi za usklajeno delovanje vseh državnih organov, imamo Milanovića, ki se odkrito pridružuje opoziciji v poskusih destabilizacije vlade, je jezen Plenković. Ignorira možnost, da bi Milanović ponovil povolilni scenarij, ki ga je poskusila uveljaviti HDZ pod vodstvom Tomislava Karamarka. Ta je za premierja postavil takrat neznanega kanadsko-hrvaškega podjetnika Tihomirja Oreškovića, ki ni bil kandidat na volitvah.
Kljub predvolilnemu sloganu HDZ »Za vse izzive« se Plenković nikakor ne more sprijazniti z načinom, kako namerava Milanović prevzeti vodenje vlade, ne da bi med kampanjo odstopil s predsedniškega položaja in kandidiral kot vsi ostali. Plenkovićevo nervozo spodbujajo tudi prve javnomnenjske raziskave v posameznih volilnih enotah, ki kažejo, da bo HDZ v prvi in tudi sicer prestižni volilni enoti, ki zajema središče Zagreba in v kateri je Plenković na vrhu volilnega seznama, gledala v hrbet SDP. Socialdemokrati krepijo priljubljenost po šokantnem Milanovićevem vstopu v parlamentarni volilni ring. Po teh javnomnenjskih raziskavah v štirih od desetih volilnih enot in D'Hondtovih preračunavanjih volilnih odstotkov v poslanske mandate 14 dni pred volitvami bo HDZ relativna zmagovalka volitev. Vendar je vprašljivo, ali bo imela partnerje, s katerimi bi lahko dobila parlamentarno večino in oblikovala svojo tretjo zaporedno vlado. Pred Milanovićevo »kandidaturo« se je zdelo, da ni dvomov o njenem vnovičnem zmagoslavju.
