Razlogov je več. Hrvati tako v promocijo kot pridelavo vlagajo bistveno več denarja. Tako kot pri nas država financira udeležbo Michelonovih ocenjevalcev, Hrvati poleg Michelina financirajo tudi udeležbo v Flos Oleiu in tudi bogato subvencionirajo pridelavo ter širjenje oljčnih nasadov. Oljčnega olja, ki ga pridelamo slovenski oljkarji v Istri, je sorazmerno malo in velika večina se ga proda v Sloveniji, tako da promocija na tujih trgih, čeprav bi bila zaželena, pravzaprav ni toliko pomembna.
V Italiji imajo zadruge oljkarjev, ki skrbijo tako za promocijo kot prodajo oljčnega olja.Pri nas država vsekakor spodbuja pridelovalce, da bi se organizirali v zadrugo oziroma združenje pridelovalcev, vendar interesa ni, ker ima večina pridelovalcev še vedno neki podzavesten strah pred zadrugami, ki izhaja iz določenega časovnega obdobja, povrh pa še letine precej nihajo in je malo letin, ko lahko govorimo o presežkih oljčnega olja. Ne moremo se sestaviti, ker je to vezano na stroške in administracijo. Imamo sicer že dve oljkarski zadrugi, ki pa, kolikor mi je znano, bolj ali manj vegetirata. Če neki pridelovalec proda svoje olje po trinajst evrov za liter, bo zagotovo premislil, ali ga bo zadrugi prodal za devet.
Zadnja leta se ekstra deviška oljčna olja najboljše kakovosti iz Istre prodajajo po cenah tudi 40 evrov za pollitrsko steklenico. Po drugi strani pa lahko v diskontih kupimo olja, ki stanejo tudi šest evrov za litrsko steklenico. Kako s temi cenami prepričati potrošnike, da bi kupovali več bolj kakovostnih olj, po možnosti slovenske pridelave?Celo v Italiji, ki je poleg Španije in Grčije največja pridelovalka oljčnega olja, poudarjajo, da je za takšne minimalne cene praktično nemogoče pridelati kakovostno olje. Pri nas smo vztrajali in spodbudili agrarne ekonomiste, ki so šli na teren in opravili vrsto analiz ter izračunali, da pridelava kilograma oljčnega olja skupaj z vso amortizacijo strojev in potrebne infrastrukture, fitofarmacevtskim varstvom in delom v oljčnikih stane od deset do trinajst evrov. Naše olje znamke Ronkaldo se prodaja po 15 evrov za pollitrsko steklenico. Če bi pridelali še enkrat več olja, vprašanje, ali bi ga prodali. V Španiji imajo ogromne nasade oljk, ki jih sadijo kot trte. Vse obdelujejo, obrezujejo in obirajo strojno, kar seveda pomeni, da lahko dosegajo bistveno nižjo ceno, tudi manj kot šest evrov. Ampak kot pravijo, so imeli tudi v Španiji letos težave z letino, napoveduje se, da bo cena njihovih oljčnih olj krepko zrasla, ker se cene oljčnega olja določa na borzi. To pomeni, da tako nizkih cen, vsaj letos, verjetno ne bo.
Pri nas se nasadi oljk še vedno širijo, oljka je pravzaprav postala najbolj zastopana drevesna vrsta v Sloveniji. Bomo lahko pridelali več olja po nižji ceni?Bojim se, da ne. Oljčniki se res širijo, vendar vnema, ki je bila med pridelovalci opazna pred leti, usiha. Danes je že mogoče prebirati oglase, da se oljčniki prodajajo. Ravno pred dnevi sem bral oglas, v katerem neki pridelovalec celo ponuja, da naj pridejo ljudje k njemu v oljčnik pobirat oljke, sam pa bo tem delavcem plačal v olju, saj očitno sam ne more pobrati oljk. Veliko je bilo tudi takšnih, ki so mislili, da če na primer istrski oljkar, ki slovi kot eden najboljših pridelovalcev, prodaja svoje olje po trideset evrov in več za pollitrsko steklenico, ga bom pa jaz po petindvajset. Ampak potem, ko začne računati, koliko stane amortizacija strojev, delo v oljčnikih, škropiva in na koncu delovna sila za obiranje, ki je ni, vidi, da se račun ne izide in da je najbolje, da oljke ostanejo na drevesu. Nihče tudi na razmišlja, da je potrebnih deset let, da oljka, ko jo zasadiš, doseže polno rodnost. Konfiguracija terena v slovenskem delu Istre je pretežno terasasta, kar izdatno poveča stroške pridelave. Oljčniki so tudi relativno majhni. Prvih deset let je dela res dosti manj, ampak kaj boš pa prodajal teh deset let?
Bo tudi na področju oljkarstva zaradi spremenjenih razmer prišlo do kakšnih novosti. Navsezadnje so se v Istri začele saditi sorte, ki jih prej ni bilo, tudi španska arbeqina in arbesana. Eni trdijo, da bi morali saditi zgolj avtohtone sorte.Da so avtohtone sorte počasi izginevale iz oljčnikov, je več razlogov. Eden od teh je zagotovo, da je iz njih bistveno manjši izkupiček in so občutljive za bolezni. Prav včeraj smo stiskali olje sorte buge in izkupiček olja iz plodov je le šestodstoten. Po drugi strani pa vsi, ki to olje kupujejo, trdijo, da jim je najbolj všeč. Moje mnenje je, da bi v Istri morali imeti sorte, ki so za naše kraje značilne oziroma avtohtone, istrska belica, mata, buga, žižula, pa italijanske sorte, ki prihajajo iz sosednje države in so se tukaj udomačile, kot so frantoio, maurino, leccino, pendolino … Ne vidim razloga, zakaj bi v Sloveniji kupoval oljčno olje iz španskih sort, ki jih imajo v svojih intenzivnih nasadih in so karakteristične za španska oljčna olja.
Kako bo s sortno sestavo v prihodnosti tudi zaradi vse toplejšega ozračja? Se bo spreminjala? Navsezadnje menda obstaja več kot tisoč vrst oljk. Se bodo oljke poleg v Istri, Goriških brdih in Vipavski dolini sadile tudi bolj v notranjost Slovenije, na Kras ali še dlje?Tudi na Krasu se v zadnjem času oljkarstvo lepo razvija. Ko sadiš oljke, jih sadiš za dvesto ali več let. Ne moreš zasaditi posamezne sorte, pa potem, če z oljem nisi zadovoljen, to vržeš ven in posadiš kakšno drugo sorto. Je pa oljka rastlina, ki je precej občutljiva za mraz, in ne glede na podnebne spremembe smo v Istri toliko severno, da občasno pridejo zelo hude zime, zato menim, da bo saditi oljke severneje zelo tvegano.
Če so se oljke praviloma pobirale novembra, pred desetletji celo decembra, pa se v zadnjih letih obirajo že sredi septembra. Pa ne samo zaradi podnebnih sprememb, temveč predvsem zaradi tega, ker se iz zgodaj obranih oljk dobi bistveno bolj kakovostno pa tudi zdravo olje.Stroka priporoča, da se oljke obirajo prej. Sicer je res, da nekaj izgubiš pri količini, je pa kakovost dokazano bistveno boljša.
Oljka je postala bistveno bolj uporabno drevo, kot je bila nekoč. Pri vas pa tudi pri drugih pridelovalcih je mogoče dobiti oljčno olje z okusom limone, pomaranče, tartufov in čilija, vedno več tudi vloženih namiznih oljk v slanici in olju, izdelujejo se oljčni liker, čokolade z oljčnim oljem, mila, namazi iz oljk, prodajajo se oljčni listi za čaj in razni ekstrakti iz oljčnih listov.Če je povpraševanje, je logično, da se pridelovalci temu prilagajamo. Pri nas imamo le oljčno olje s pomarančo in limono, kar je nedvomno obogatitev tudi za prodajo, ker praktično vsak, ki pri nas kupi olje, vzame s seboj še kakšno »aromatizirano« olje. Je pa treba poudariti, da je to logistično zelo zapleteno, ker to niso macerati, ki jih lahko narediš doma, tako da daš v steklenico olja olupke pomaranč, limon ali razna zelišča, ampak se pomaranče in limone stiskajo skupaj, sočasno z oljkami, kar pomeni, da moraš prav za dan, ko stiskaš oljke, naročiti ekološke pomaranče in limone, poleg tega pa mora oljar ustaviti torklo in jo prilagoditi za stiskanje tega aromatiziranega olja.
