#kolumna Postali smo družba klišejev

Vse to se pozna na cestah. V četrtek so avtomobili marsikje bolj stali kot se peljali. Večinoma v smeri proti morju. Spomnilo me je na film Bogovi so padli na glavo. Pravzaprav predvsem na začetek tega filma. Kako neumno je s stališča nekega zunanjega opazovalca, da se nekem trenutku vsi odpravljamo v določen kraj, v določeno smer, ostale pa ostajajo prazne. Ko vidim tako stoječo množico pločevine na kolesih, se vprašam, ali smo postali družba klišejev. Ali smo res izgubili svojo domišljijo? Hkrati pa se sprašujem, kako bomo sploh lahko spremenili naše navade, naš način življenja, česar del so tudi prvomajska »romanja« na nekaj določenih krajev. »Ja, saj bomo, seveda, saj res moramo, ampak ravno za te praznike še ne, potem!« Nalijmo si čistega vina (to rad počnem, ker imam rad vino). Nikjer ni zapisano, da je naša neodtujljiva pravica pravica do mobilnosti, kot jo poznamo zdaj. Kot jo pozna bogati svet zdaj (mi smo bogati svet, tudi če so med nami revni – tudi v bogatejših družbah od naše je precej revnih, kakšen paradoks!). Promet je velik onesnaževalec, vir hrupa, ki dela nam in drugim živim bitjem veliko škodo. Avtoceste razrežejo pokrajino na manjše dele, ki preprečujejo selitve živali, dobesedno pokradejo nam rodovitno zemljo. Če bi se nekdo potrudil in slikovito in nazorno prikazal, kako se množina izpušnih plinov stoječih ali napol stoječih kolon širi v okolico – se ne bi zgodilo nič! Preveč smo že postali neobčutljivi na take argumente, preveč imamo radi svoje udobje in »pravice«. Koliko res kvalitetnih oddaj na to in podobne teme je že bilo narejenih – morda jih niste videli, ker postajajo že moteče in kalijo naš dušni mir, verjetno preklopite na kakšno zabavno oddajo ali resničnostni show (ti onesnažujejo tudi naše duše). Res je, postajam čedalje večji pesimist. x