Betonski tlaki so pogosti spremljevalci slovenskih hiš. Razlogov je več: beton je trpežen in trajen ter nezahteven za vzdrževanje, omogoča tudi delo v lastni režiji. Z mešalcem, peskom, cementom, vodo in parom delovnih rok je nastala prenekatera terasa, vendar bomo v prispevku govorili o naprednejšem betoniranju in dekorativnih tehnikah za sodobno in tradicionalno arhitekturo.

Trdno nasutje za trden tlak

Izdelava betonskih tlakov se začne s pripravo površine. Potrebujemo dobro potlačen in izravnan peščeni tampon z debelino nekaj deset centimetrov, na katerega se namestijo opažne plošče, ki držijo obliko betona med strjevanjem. Obvezna je uporaba armirnih mrež, debelina pohodnega tlaka pa naj bi merila do 20 centimetrov. Tudi če ob izdelavi tlakov nimate potrebe po razpeljavi električne napeljave, je priporočljivo v tlake namestiti nekaj praznih rebrastih cevi premera okrog pet centimetrov, s katerimi povežemo nekaj skrajnih točk betonirane površine. S tem se čez nekaj let izognete težavam pri razvodu nove električne ali vodovodne inštalacije.

Pogosta napaka betonskih površin neposredno ob stanovanjski hiši je izvedba stika. Betonski tlak in hiša sta dva ločena objekta, ki ju ne povezujemo. Pred vlivanjem betona na fasado pritrdimo robni trak, s katerim ustvarimo dilatacijsko rego med fasado in betonom. Betonskih površin praviloma ne sidramo na obstoječe objekte. Tako bi zgolj poškodovali hidroizolacijo temeljev hiše, armirana povezava med objektom in teraso pa ustvarja znaten toplotni most. Morebitno nekajmilimetrsko posedanje betonske površine ne bo povzročalo težav, če le omogočimo prosto gibanje betonirane površine. V primeru stopnic ali škarp za trdnost skrbi ločeno betoniran širok temelj, ki mora segati vsaj 60 centimetrov pod nivo tal. V primeru nižjih škarp in stopnic ima temelj lahko manjše dimenzije, a v vsakem primeru naj sega vsaj 60 centimetrov globoko oziroma pod točko zmrzovanja.

Tovornjak namesto mešalca

Večje zunanje betonske površine izdelujemo z betonom, ki ga dostavi tovornjak z mešalcem (hruška). V primerjavi z doma pripravljenim betonom je strošek takšnega betona višji, a je delo bistveno hitrejše, predvsem pa je rezultat bolj kvaliteten. Beton je homogen, saj je pripravljen z računalniško nadzorovanim procesom, in ne s približnim razmerjem vode, peska in cementa. Betonu se lahko primeša posebne drobljence ali pigmente, pogosto tudi dodatek za odpornost na zmrzovanje in sol. Med vlivanjem betona se z vodno tehtnico in letvijo beton gladi in ustvarja pravilne naklone, ki omogočajo odvajanje meteorne vode. Glajenje poteka ročno ali strojno z rotacijskim gladilcem, ki omogoča povsem gladko površino brez napak.

Končni videz predvidimo vnaprej

Površino vlažnega betona je enostavno obdelovati in vanjo lahko odtisnemo različne vzorce. Vlažen beton lahko popolnoma zagladimo ali pa ga strukturiramo z metlo. Takšen beton imenujemo metlični beton in ga ustvarimo tako, da na zaglajenem betonu neposredno po vgradnji z rahlimi potegi metle rišemo vzporednice. Metličenje se najlažje izvede s široko plastično metlo za pometanje dvorišč. Metla mora biti vlažna, beton pa ravno prav strjen in brez vode na površini. Priporočljivo je, da beton metliči natančen in zbran mojster, saj je potrebnih precej ročnih spretnosti. Metličenje je priljubljeno kot enostaven način za ustvarjanje estetskega videza betonskih tlakov, saj ga izvajalec izvede isti dan oziroma takoj po vlivanju. Metličene površine lahko kombiniramo z zaglajenimi površinami, vzporednice pa križamo pod različnimi koti.

Od metličenja se pomaknimo k zahtevnejšim postopkom. Glavne tri obdelave, ki jih izvedemo po strjevanju betona oziroma med njim, so pranje, brušenje in štokanje. Pranje betona z močnim vodnim curkom spere zgornji cementni sloj in izpostavi agregat. Postopek zahteva izkušenega izvajalca, ki mora vedeti, kdaj je beton dovolj reagiral in kako močan vodni curek je potreben. Popravilo napak je v nasprotju z metličenjem skoraj nemogoče. Še kasneje se izvajata štokanje in brušenje, saj potrebujemo povsem strjen beton. Za brušenje se uporablja rotacijske brusilne stroje z diamantnimi brusi, podrobnosti se obdela s kotno brusilko in posebnim nastavkom. Z brušenjem lahko ustvarimo poliran beton, ki spominja na tradicionalni teraco tlak, lahko pa tudi manj vpadljive mat površine. Povsem gladke površine na zunanjih površinah niso običajne, saj ob dežju pomenijo nevarnost za zdrs. Precej bolj primeren je štokan beton, ki ima reliefno površino. Stroj z udarnimi glavami nakljuva površino betona in rezultat je trpežna protizdrsna površina. Štokan beton se pogosto uporablja na javnih površinah v parkih in pred trgovskimi centri, njegov videz pa je primeren tudi za usklajevanje z bolj tradicionalnimi objekti.

Po vgradnji nas čaka še nekaj korakov

Betonski tlaki so z vidika obdelave detajlov po vgradnji nekoliko specifični. Beton moramo nekaj dni redno vlažiti, saj za strjevanje potrebuje večje količine vode. Pred močnim soncem ga zaščitimo z gradbeno folijo, ki pomaga tudi pri zmanjševanju izhlapevanja vode. Ko čez nekaj dni odstranimo opaž, so na vrsti še brušenje robov, popravilo morebitnih napak na stiku med tlakom in opažnimi ploščami ter izvedba dilatacij. Namen dilatacijskih reg je ustvarjanje kontrolirane razpoke, ki omogoča krčenje, širjenje in upogibanje betonske površine. Z žago za beton se na enakomernih razmakih beton zareže do globine ene tretjine, razpoko pa zapolnimo s tesnilno maso ali gumijastim trakom. Rege se lahko sekajo pod poljubnimi koti in ustvarjajo zanimive vzorce, lahko pa se bolj tradicionalno odločimo za enakomerne vzporednice.

Betonirane površine težko ozelenimo

Pravilno izvedene zunanje betonske površine morajo upoštevati kar nekaj gradbenih smernic. Kljub zahtevnejši pripravi gradbišča so priljubljene; izvajalcev je veliko, beton pa zahteva minimalno vzdrževanje. Dolga življenjska doba in odpornost poplačata začetni vložek, vendar imata takšna trajnost in trdnost tudi slabo plat. Betonirano površino namreč težko povrnemo v prvotno stanje. Ta dejavnik večinoma spregledamo, a rušenje armiranih betonskih površin je resen gradbeni poseg, pri katerem se ustvari velika količina gradbenih odpadkov. Je težko, glasno in umazano delo in morda bo čez nekaj let nekdo vesel, da generacije pred njim niso betonirale vseh zelenih površin v okolici hiše.