Velik del javnosti vas še vedno pomni kot pomembno osebo, ki je bila vpeta v medije. Leta 1991 ste prevzeli vodenje Dnevnika. So bili to lepi ali stresni časi?

Jaz imam na tiste čase lepe spomine. Seveda so bili tudi stresni, kajti vodenje časopisne hiše je dokaj zahtevno … Mislim pa, da je bilo to obdobje, ko je bilo novinarstvo najbolj neodvisno; politika se je umaknila, proces privatizacije se je šele začel, ni bilo lastnika kapitala s svojimi cilji in željami, naklade so bile zelo lepe, tako da če dobro razmislim, lahko rečem, da so bili skorajda zlati časi. Takrat se tega seveda nismo zavedali …

Moram vas vprašati, čeprav že slutim odgovor, saj ste malo že nakazali – kako danes gledate na novinarstvo, na medije, na neodvisno in objektivno poročanje?

Občudujem novinarje, občudujem vodstva, da ohranjajo medije, da skrbijo za informiranje, izobražujejo, širijo poglede na življenje. Tiste torej, ki to počnejo na tak način. Nisem si pa nikoli predstavljala, da bo ta svet šel v tako smer. Kam bo novinarstvo priplulo, koliko vas bo ostalo in v kakšni obliki, pa so odprta vprašanja. Digitalizacija je v polnem razmahu, kar pa ne narekuje popolnega izumrtja tiskanih oblik. Težko bi komentirala, ali obstaja popolnoma neodvisno novinarstvo, ker nisem del medijskih hiš, kot bralka sicer dvomim. Vem pa, da so bili časi, ko so bili novinarji cenjeni, pošteno plačani in pri delu suvereni.

Tudi vaš mož, pokojni Mitja Gorjup, je bil v medijskem svetu kot dolgoletni urednik Dela. Sta kdaj zasebno razpravljala o službenih težavah, si svetovala?

Njegov posel je definiral družinsko življenje. Nisem mu mogla biti ravno svetovalka, sem bila pa močna zaupnica, tudi občudovalka, saj mu je uspelo tako imenitne novinarje takratnega Dela prepričati, da je ustrezen urednik komaj 28-letni mladenič. Njegovo sposobnost, srčnost in požrtvovalnost so sodelavci enostavno zaznali. Urednikoval je sedem let in delo je bilo zelo vpeto v njegovo življenje, kar dokazuje tudi nesrečni dogodek, ko se je nenadoma zgrudil zaradi srčne kapi. Pa mislim, da je bil vendarle premlad za tako zahtevno delo. Zelo je bil predan delu, užival v njem in ne nazadnje verjel v samoupravni socializem. Tako je pač bilo.

Zakaj?

Ker mislim, da na tako zahtevnih vodilnih mestih poleg zagnanosti potrebuješ tudi modrost in umirjenost. Tega pa ni imel. Kot je veljalo nekdaj, velja verjetno še danes; novinarstvo ni le poklic, je način življenja. Novinar si ves dan, ne končaš ob 16. uri, ampak ga 'živiš' ves dan.

Ga pogrešate v vsakodnevnih izzivih, lepih trenutkih, ki jih delimo z dragimi?

Seveda, vsak dan. Bila sva namreč zelo povezana, gimnazijska sošolca, ki sta se spoštovala, si zaupala in ostala povezana tudi kot zakonska partnerja. Sanjsko bi se mi zdelo, če bi lahko doživel vnuke, ki so mi jih dali otroci.

Nikoli ji ni dolgčas

Gospa Ada, še vedno ste zelo vitalna gospa, ki je aktivna, zabavna in polna življenja. Kaj vas je pripeljalo do tega 'blagostanja' duha in telesa?

Najprej se moram zahvaliti, da sem doživela ta leta, kjer je pogled na življenje popolnoma drugačen. Poleg dobrih genov mislim, da mi je največ pripomoglo zahtevno življenje, ki me je izoblikovalo. Pa odlični sodelavci in prijatelji, druženje z njimi in zavetišče, ki mu rečemo dom, seveda. Družinski, poslovni in družabni aspekt so me pripeljali do te točke, kjer sem danes. Življenje s tremi otroki in zahtevno službo ni bilo ravno lahkotno. Danes sem še vedno aktivna, nikoli mi ni dolgčas. Vnuke inštruiram matematiko do prvega letnika gimnazije, eno vnukinjo vozim na njene treninge. To so vsakodnevne obveznosti, ki jih z veseljem opravljam. Tudi zase poskrbim, tako da obiskujem fitnes in vodeno vadbo. Zraven imam tudi Rožnik, ki je krasen za sprehode; veste naravo imam zelo rada.

Omenili ste, da vozite vnukinjo na treninge. Tu je verjetno tudi nekaj stresa - človeka pri osemdesetih namreč čaka podaljšanje vozniškega izpita.

Ja res, to je res stresno, zlasti če voziš, rad voziš in si od vozniškega dovoljenja odvisen. Jaz sem ga podaljšala za tri leta in si ne znam predstavljati, kako bi bilo, če ne bi, čeprav imam avtobusno postajo in avtobus v neposredni bližini stanovanja. Zmanjševati obseg svoje dejavnosti ni enostavno; že tako vsega tistega, kar si počel pred štiridesetimi leti, ne moreš početi, zato je dovoljenje za vožnjo avta toliko pomembnejše. Avto ti nudi osebno svobodo, a to morda razumeš šele takrat, ko obstaneš pred to oviro.

Ohranjate telesno kondicijo, vidim. Bravo. Se vidi, da ste zelo fit.

Hvala. Pri petinsedemdesetih letih sem bila dvakrat peš v Trstu iz Ljubljane s skupino kolegic. Govorimo o razdalji 120 kilometrov, ki smo jih opravile po etapah seveda. Vmes smo se ustavljale in prespale, vse skupaj pa je trajalo šest dni. Krasna izkušnja, izjemni spomini. Kraški rob, pogled na Trst … izjemno.

Kakšen pa je bil razlog?

Takrat sem kot prostovoljka delala v humanitarni organizaciji Europa Donna in sem skupini ozdravljenk od raka na dojkah organizirala pohod v Trst. Moje prostovoljno delovanje je trajalo okoli dvajset let, zdaj nisem več aktivna. Prva predsednica organizacije Danica Purg me je prosila, če bi prevzela sekretarske posle in finance. Kasneje sva dolgo uspešno sodelovali tudi s pokojno predsednico Mojco Senčar.

Živite v Ljubljani, v bližini fitnesa in nad čitalnico, z odlično lokacijo in dostopnostjo do avtobusov. Ste od nekdaj bolj meščanka ali so vas mikale tudi podeželske prednosti, narava …?

Imam idealno stanovanje, dobro zdravje in dostojno 'penzijo'. Za vse to moram biti hvaležna. Hja, nikoli si nisem predstavljala, da bo kakovost mojega bivanja na starost odvisna tudi od višine pokojnine. Mnogo ljudi tega nima in posledično živijo v nenehnem strahu, kako dolg bo mesec. Dostojna starost je nekaj, kar bi morali imeti vsi upokojenci. Rojena sem v Braniku pri Novi Gorici kot sedmi otrok v družini, kar vam verjetno marsikaj pove. Živim v mestu, a nisem prava meščanka; narava je v moji duši. Kadar le morem, občudujem njene danosti. A čeprav sem bila rojena na obrobju, je bil v časih moje mladosti politični sistem zelo naklonjen šolanju otrok in mladine, če je le kdo pokazal interes. Danes mislim, da je precej bolj pomembno, kako se pišeš in kdo ti stoji v zaledju …

Ženske naj stavijo na svoje znanje in človečnost

Individualizem med mladimi je precej izrazit, se zdi. Kako vidite te osebnostne trende pri mlajših generacijah?

Ja, seveda. Sledimo tem ameriškim kapitalističnim smerem, ki pravijo: nase, zase, vase. Individualizem, sebičnost na kvadrat. Zato je na nas starejših, da poudarjamo pomen prostovoljstva, pomoči, ekipnega duha, skupnega reševanja težav … Je pa res, da je bil pred petdesetimi leti drug svet. Pomislite – ko smo se zaposlili, smo dobili stanovanja. Zaposlitve za določen čas sploh niso obstajale. Štipendij je bilo veliko. Danes pa si mladi niti ne upajo misliti na svoje stanovanje, saj nimajo finančnih pogojev za to. Pogovarjava se o pretiranem individualizmu, a je treba dodati, da se je iz tega sveta zelo težko izločiti, hitro te označijo za čudaka, če ne tečeš vštric.

Kakšen bi bil vaš nasvet damam? Na kaj ne smejo nikoli pozabiti, kako naj ravnajo skozi življenje?

V prvi vrsti svetujem vsem ženskam, naj se izobražujejo. Tega vam nihče nikoli ne more vzeti. Znanja. Na osnovi tega boste uresničevale svoje cilje. In kar se mi ob vsem tem zdi izjemno pomembno je, da nikoli ne pozabimo na človečnost. Tako krhka beseda dandanes. Naj se vedno borijo za svoje pravice, a se hkrati zavedajo tudi dolžnosti.

Bi rekli, da je danes poslovnim ženskam pri izobraževanju, poslu ali vsakdanu težje? Res tekmujemo z moškimi?

Ženska nikoli ne sme pozabiti na svojo ženstvenost ne glede na to, da lahko dosega enake rezultate kot moški. Ženske smo bolj čustvena bitja, z drugačnim poslanstvom, drugačno 'vsebino' kot moški. Zadnjič sem poslušala psihologa, ki je poudaril, da je v bistvu v človeški naravi največji užitek, če naredimo kaj dobrega za druge. Altruizem osrečuje, ne jahte, drage obleke, hitri avtomobili. Lahko še nekaj dodam?

Seveda, prosim.

Kaj me danes bega in moti? Strah pred vojno. Mislim, da bi se ženske vseh celin morale povezati in sporočiti političnim in gospodarskih elitam, da ne bodo rojevale otrok v svet za to, da bi se med seboj morili. Verjamem, da je čas, ko bi morale ženske stopiti miru v bran, sporočiti moškim, da je dovolj trpljenja. Naša skupna naloga bi morala biti razumeti drug drugega, tu lahko rastemo v boljše ljudi. Seveda je ta pot zahtevna, vendar se je moramo ženske lotiti in skupaj z moškimi izboljšati naš svet.