Žalostno pri vsej zadevi s tokratnim družbenim nezadovoljstvom je namreč to, da v glavnem mlade protestnike zmerjajo v glavnem dobro situirani gospe babice in gospodje dedki tiste sorte, ki kdo ve iz kakšnih razlogov poskušajo prikrivati, relativizirati ali zanikati očitne laži politike ter z njo prikrite izprijence, tatove ali nesposobneže. Da, sram me je, dobro situirana ga. ali g. babica ali dedek, da sem doslej bolj ali manj zgolj opazoval zadrego, stisko in izgubljenost v glavnem mladih ljudi tako imenovanih izgubljenih generacij – ki pa so se naposled vzdramili, zganili in se odločili zavzeti za svoje dostojanstvo ter za dejansko uresničevanje zvečine zgolj deklariranih demokratičnih svoboščin in pravic.
Sram me je torej, ker sem doslej prevečkrat molče poslušal in gledal politično in človeško izprijena zaslepljevanja z gnilimi zgodovinskimi razdori in konflikti ter z vsakršnim ideološkim zombijevstvom. In bi me kratko malo moralo biti docela, v dno duše sram pred vsemi predniki in zanamci, če bi molče pristal še na perspektivo sedaj očitno politično protežirane kulturne ustvarjalnosti tipa »Ne boš ti meni zizike majal…«.
Tudi v nadaljevanju tega besedila vas bom imenoval dobro situirana g. ali ga. dedek ali babica – to obče ime pa razumem kot nekaj, kar označuje tiste, ki v tej deželi pasivno ali aktivno podpirajo laž, ideološka zombijevstva, plenjenja ali nesposobnosti in razne oblike zastraševanja. In pri tem mi, dobro situirana g. ali ga. dedek ali babica, strah ne bo gospodar.
Za naju oba se bom namreč vprašal, če bi vse te mlade ljudi, ki ob petkih protestno, vendar, priznajva, dostojno in mirno kolesarijo po slovenskih mestih, morda vendarle moralo biti vsaj malce sram.
Dejstva so pač taka:
1. Da so jim starejše, torej tudi naše generacije politikov in ostalih uspele uničiti, pokrasti ali zapraviti velik del gospodarskega kapitala – in da jim to še zmeraj uspeva.
2. Da ob pokradeni ali uničeni gospodarski dediščini te »izgubljene generacije« nimajo vpogleda v davčne oaze, da ne verjamejo niti duhovščini niti sodstvu, niti v boga niti v hudiča, da nimajo rednih služb, da torej ne morejo najemati kreditov, da si ne morejo ustvarjati družin, da jih ne zastopa noben svetnik, noben sindikat in da so ob tem s strani raznih dobro situiranih dedkov in babic preveč časa pohlevno poslušali zmerjanja s »paraziti«, »lenuhi«, »kaviar socialisti« in podobnim.
3. Da so jim ti isti dobro situirani babice in dedki uspeli izpriditi vsako vero v pravičnost, moralo, v pošteno delo in ustvarjalnost ter v kolikor toliko optimistično perspektivo.
4. Da sedaj več ne vedo, na katero stran so nebesa in na katero pekel.
5. Da si sedaj isti in enaki dobro situirani babice in dedki vse preveč zlahka prilaščajo tudi njihov družbeni in naravni kapital.
6. Da še zmeraj preveč strpno prenašajo politike ter državne institucije in službe, katerim v resnici več ne zaupajo.
7. Da bi svoje dedke in babice, kljub vsemu, tudi če so se kdaj tako in drugače, bolj ali manj izprijeno spozabili ali umazali, še zmeraj radi imeli radi.
Da, dobro situirana g. ali ga. dedek ali babica, lahko bi še našteval. In morda naposled priznal, da jih je lahko vsaj malo sram. Oba pa veva, da jih je lahko sram kvečjemu zato, ker so vso to izprijenost svojih dedkov in babic ter njihovih nezrelih, pobalinskih politik vsaj deset let predolgo molče in vse preveč zaupljivo ali brezbrižno prenašali. Da, lahko jih je sram, ker oblasti v tej državi vsaj za zdaj še ne znajo vzeti v svoje roke. Da si vsaj za enkrat še ne znajo poiskati in povrniti v davčne oaze poskrite dediščine. Da pred neodgovorno, izprijeno in plenilsko politiko vsaj za zdaj ne znajo učinkovito zavarovati slovenskega družbenega in naravnega kapitala. In da so naju, dobro situirana g. ali ga. dedek ali babica, še zmeraj pripravljeni imeti radi.
Da, dobro situirana g. ali ga. dedek ali babica, priznajva si, tudi naju je lahko sram. A to je ob vsem tem, kar veva in vidiva, premalo.
Vlado Žabot
