Leta 2018 je izšla kriminalna drama Koža na podlagi resnične zgodbe zloglasnega ameriškega neonacista Bryona Widnerja, ki ga je upodobil Jamie Bell. In če je Jaime Bell, ki je igral Bryona Widnerja, v uvodnem prizoru na tla zbil temnopoltega fanta in mu na obraz z nožem vrezal svastiko, Stefanie Estes, ki igra učiteljico Emily, svastiko vreže v višnjevo pito, ki jo prinese na srečanje »enako mislečih žensk«. Medtem ko kamera postoji na nestrpni piti, zadaj slišimo zadržane nasmeške, ki pa se že kmalu spremenijo v rasistično, protijudovsko, protimuslimansko, protipriseljensko – skratka probelsko debato.
Eno moti multikulturalizem, s katerim ji establišment pere možgane, drugo Kolumbijka, ki ji je ukradla napredovanje, tretjo gibanje Življenja temnopoltih štejejo, ker ni Vsa življenja štejejo, četrto judovske banke, kjer ne dobi kredita, peta je mati štirih otrok in hčerka kukluksklanovca iz Nebraske. Da, teh žensk, ki so vse po vrsti bele, pa tudi nezadovoljne, razočarane, zafrustrirane in jezne, ne moti družbeno-ekonomski sistem, ki je potunkal srednji razred, ki mu pripadajo, ampak vse drugo in drugi. Ni kriv sistem, v katerem je osnovno zdravstvo privilegij, socialna varnost iluzija in delovna mesta podplačana in negotova, krivi so nebelci in nezakoniti migranti.
Zgodba se zaplete, ko knjižni klub belih predmestnih supremacistk naženejo iz prostorov lokalne cerkve. V trgovini, kjer se ustavijo, da bi kupile vino, opogumljene v skupini začnejo nadlegovati dve azijski Američanki. Sledi niz dogodkov, ki napeto dramo spremeni v polnovredno srhljivko. Celovečerni debi Beth de Araújo, ki je pred tem posnela nekaj krajših izdelkov, je eden tistih filmov, v katerih je eskalacija dogodkov pač neizbežna. To je film, ki ga je na trenutke težko gledati, a je hkrati še težje odvrniti pogled. Mlada filmarka to doseže brez velikega proračuna, z dobrim scenarijem in tresočo kamero, ki jo vodi tako, da sicer odmika pogled od najhujših dejanj, zato pa mojstrsko ustvarja zadušljivo vzdušje.
Soft & Quiet je še eden v seriji filmov, ki obravnavajo v ameriško družbo zažrt rasizem, in še eden v seriji izjemnih debijev, kakršen je bil na primer horor Zbeži! (2017), za katerega je komik in režiser Jordan Peele prejel oskarja za scenarij. A čeprav so med filmoma očitne in pomembne razlike – nenazadnje Beth de Araújo zgodbo poda s perspektive storilcev in ne žrtev –, je njuna stična točka zagotovo, kako dobro delujeta tako kot žanrski izdelek kot družbeni komentar. Prvenec režiserke ni zgolj napet home invasion triler o tem, kako hitro se lahko po nesrečnem spletu okoliščin sovraštvo prelije v nasilje, temveč tudi film, ki v podtekstu govori, kako prepleteni sta vprašanji rase in razreda oziroma kako ideologija bele nadvlade razdvaja ameriški delavski razred in zastranjuje od sistemskega problema ekonomskega izkoriščanja.
