»Učite se, da boste nekoč veliko znali,« je sloviti stavek, ki ga je pred desetletji izrekel nekdanji predsednik skupne države Jugoslavije Josip Broz, njegov napotek pa je v prvi vrsti veljal osnovnošolcem, njegovim pionirjem. Titov nasvet v številnih državah še danes jemljejo še kako resno, lep primer, kakšne so lahko njegove posledice, pa je Kitajska. Natančneje, njena avtomobilska industrija. Morebiti danes kitajski štirikolesniki še niso na ravni evropskih, a verjemite, kmalu bodo. Razlogov je več. Kitajci se neverjetno hitro učijo, so tudi mojstri kopiranja in nadgradnje, predvsem pa imajo za razvoj na voljo ogromno denarja. In prav denar je tisti, ki v avtomobilizmu šteje največ. Kitajci pa so za nameček ubrali bližnjico, kako priti do njega oziroma ga prihraniti.
Kitajska vlada je namreč od vseh tujih proizvajalcev, ki želijo delovati in prodajati na njihovih tleh, zahtevala, da vstopijo v partnerstvo s kitajskimi podjetji v razmerju 50:50. Kar prevedeno pomeni, da kitajska podjetja poceni pridejo do ogromno znanja in intelektualne lastnine ter prihranijo milijarde za raziskave in razvoj. To jim omogoča, da na globalnem trgu tekmujejo s tehnologijami, ki jih niso sami razvijali in za katere so odšteli manjši avtorski honorar. BMW, Fiat, Mercedes-Benz, Renault, Volkswagen in številni drugi se s tem strinjajo, kar pa ni nič čudnega. »Kitajski trg je ogromen, tovrstna partnerstva pa bodo podjetjem, še posebno tistim, ki prodajajo električne avtomobile, omogočila, da postanejo nepogrešljivi del svetovnega trga,« je prepričan analitik Bill Hampton. Ni namreč skrivnost, da Kitajce najbolj zanimajo električni avti, ki se jih največ proda prav na njihovem trgu, niso pa še objavili, kdaj bodo na svojih tleh prepovedali izključno dizelsko in bencinsko gnane. Nekatere evropskega države (Francija, Velika Britanija) jih bodo prepovedale z letom 2040. Vstop na kitajski trg za vse, ki ne privolijo v skupno podjetje, je noro drag, visoki davki na uvožene avtomobile pa le redkim modelom omogočajo, da se prodajajo z dobičkom. Nekatere kitajske znamke že postajajo visokokakovostne in konkurenčne tujim, BYD in Geely na primer. Še več, Geely je leta 2010 svojo moč potrdil, ko je od Forda kupil Volva.
Le ena tovarna, investitorjev pa ne manjka
Lep primer sodobnega avtomobilskega podjetja na Kitajskem je Nio. Njihova tovarna je napredna, saj premorejo 307 robotov, kar seveda ni poceni. Še več, v trenutnih razmerah imajo pri vsakem avtu, ki ga prodajo, več tisoč dolarjev izgube, pa čeprav njihovi avti niso poceni, vstopna limuzina ET7 stane 58 tisočakov. A njih zanima (električna) prihodnost, radi bi postali eden večjih igralcev na svetovnem trgu. »Prepričan sem, da je pred nami era, ko bo družinski električni avto stal največ 25.000 dolarjev. To ni težko doseči,« pravi prvi mož podjetja William Li. Čeprav imajo eno samo tovarno z zaposlenimi 120 inženirji in so na primer aprila lani prodali le 7200 avtomobilov, pa investitorjev ne manjka (kitajske banke so jim nedavno odobrile 1,6 milijarde posojila), tržna kapitalizacija podjetja pa je kar 82 milijard dolarjev, več od General Motors ali Forda. Samo lani se je na borzi v New Yorku vrednost delnice povišala 30-kratno, pa čeprav podjetje glede električnih avtov na Kitajskem ni številka ena. Medtem ko ameriški predsednik Joe Biden govori, kako morajo investirati v električne avte, to Kitajci počno že 14 let. Njihov trg tako zagotavlja od 70 do 80 odstotkov vseh svetovnih potreb po kemikalijah in anodah za baterije ter baterijskih celicah. Podobno nadzorujejo tudi svetovne potrebe po visokozmogljivih magnetih za električne motorje in njihovo vgradnjo. »Kitajci imajo v svojih rokah vse karte v dobavni verigi baterij,« pravi nekdanji menedžer v Tesli Vivas Kumar.
Le 44 avtomobilov na 1000 prebivalcev
Vse bolj prepoznavno je podjetje Wuling, ki ga podpira tudi veliki GM. Njihov električni malček sliši na ime hong guang mini, njegova začetna cena pa je ugodnih 4500 dolarjev. Za doplačilo ga je mogoče opremiti v skladu z osebnimi željami. V podjetju s sedežem v mestu Liuzhou so v devetih mesecih lani prodali 270.000 električnih avtomobilov, kar jih uvršča na prvo mesto, napovedi za letošnje leto pa so 1,2 milijona vozil. »Želimo proizvajati avtomobile, ki bodo v skladu z željami ljudi. Vse ovire na poti k električni mobilnosti bomo preskočili šele tedaj, ko bodo ljudje ugotovili, da je njihova uporaba udobna in enostavna,« pravi šef marketinga v podjetju Wuling Zhang Yiqin. Imeti avto postaja na Kitajskem vse bolj vsakdanje. Če je bilo leta 2000 v državi z 1,3 milijarde ljudmi na cestah samo 4 milijone avtomobilov, jih bodo samo letos prodali 18 milijonov. »Imeti avto je danes povezano s socialnim statusom v družbi. Vsi gledajo, kakšen avto imaš. Ni nenavadno, da imajo v nekaterih družinah več kot en avto, enega za vsakodnevno uporabo, drugega za daljše vožnje konec tedna. Če nimaš avta, boš težko dobil ženo,« pravi Michael Dunne, čigar svetovalno podjetje deluje v Aziji. Seveda avtomobili niso poceni, mini tako na primer stane od 220.000 do 400.000 juanov, pri čemer je povprečna plača 33.000 juanov. A se je treba zavedati, da je na Kitajskem skoraj milijon dolarskih milijonarjev, ki si zlahka privoščijo najdražje avtomobile, tudi ferrarije ali rolls-roycee. Kljub temu je na kitajskih cestah zgolj 44 avtomobilov na 1000 prebivalcev. Za primerjavo, svetovno povprečje je 135 avtov, na ameriških cestah se jih vozi 600 na 1000 prebivalcev.
Kitajci pa sanjajo še o nečem, o letečih avtomobilih. Podjetje Xpeng je tako predstavilo model, ki naj bi ga začeli množično izdelovati v letu 2024 in je nekakšen križanec med dronom, helikopterjem in električnim avtomobilom, vzleta in pristaja pa lahko vertikalno. »Število delov v našem letečem avtomobilu je le 1:30 v primerjavi s potrebnimi deli manjšega potniškega letala, zato ima svetlo prihodnost. Stroški vzdrževanja so nizki, poganja ga elektrika,« pravi Louis Liu, ustanovitelj podjetja Dap technologies. Čeprav so Kitajci optimistični, drugod po svetu niso in predvidevajo, da bodo električni avtomobili množično v zraku okoli leta 2040, saj je treba zagotoviti njihovo zanesljivost in varnost, kar pa ni poceni in zahteva čas.