(Smeh) Res sta ta dva priimka v Senegalu zelo pogosta, a v romanu sem ju izbral, ker sta povezana s senegalsko kulturno posebnostjo, ki jo imenujemo »sorodstvo v šaljivosti«, ki pomeni, da se člani dveh družin lahko šalijo na račun druge družine brez posledic, brez zamer. To je stara senegalska tradicija in zato sem v romanu, ki govori o najboljših prijateljih, o »več kot bratih« uporabil prav ta dva priimka. Z imeni sem poudaril občutek krivde Alfe Ndiaya zaradi smrti Madembe Diopa, za katero se je čutil odgovornega.
Vaš prvi roman 1889: Univerzalna atrakcija govori o svetovni razstavi v Parizu in o »obisku« skupine Senegalcev, ki je morala igrati »Senegalce« v smislu neke potvorjene etnologije. Je bila del te razstave tudi tudi povsem gola Afričanka, ki je potem umrla?Žensko, o kateri govorite, so pripeljali iz južne Afrike že na začetku 19. stoletja, ne v času razstave, o kateri govori moj roman, in jo cinično poimenovali Hotentotska Venera. Razkazovali so jo v tako imenovanih človeških vrtovih v Londonu in Parizu, služila je tudi kot predmet proučevanja, na primer kranometrije, merjenja lobanj, s katerim so skušali znanstveno dokazati inferiornost ne-belih in superiornost bele rase ter tako upravičiti »civilizatorično« misijo Evropejcev v njihovih kolonijah. Zanimivo, da ste jo omenili, kajti dejansko je bila ona moj navdih za ta prvi roman, ki pa sem ga nato postavil v leto 1889, ko so v Francijo pripeljali Senegalce, ki so podpisali pogodbo o sodelovanju.
… da bodo igrali Senegalce?Točno to, prikazali naj bi, kako ljudje v Afriki živijo, zgradili so »afriško vas«, kar je bila seveda potvorba, na afriški celini so vasi zelo različne, rokodelci so tkali, izdelovali nakit... Šlo je za neke vrste poenostavljeno etnologijo za množice, ki je spet govorila o tem, da gre za primitivna ljudstva, za »otroke«. Jaz sem dodal svoje: skupino sem postavil v mejno situacijo, v cirkus, v človeški zoo, ki je bil v modi od druge polovice 19. stoletja naprej, izvira pa iz Nemčije in se je nato širil po Evropi in Ameriki. V njem so razkazovali Afričane, tudi Eskime, skratka prebivalce »eksotičnih« dežel.
Kot Buffalo Bill, ki je po pokolu Indijancev preživele spremenil v nastopajoče v svojem šovu. Tudi oni so igrali »Indijance«, kakršne je zahtevala belska ideja o večvrednosti, glasba iz tega spektakla pa je postala današnja ameriška himna.Buffalo Bill, da, odnos belih priseljencev do avtohtonih prebivalcev je bil zelo podoben, a nisem vedel, da od tam izvira ameriška himna.
Ste se v doktoratu enciklopedistov, razsvetljenstva lotili tudi presoje skozi optiko rasizma?V samem doktoratu ne, a v mojem kasnejšem univerzitetnem raziskovanju sem postopoma prešel k študiju reprezentacije Afrike in Afričanov v 17. in 18. stoletju. Ob tem sem se oprl predvsem na potopise in podobno gradivo. Enega izmed njih, dnevnike slavnega botanika Michela Adansona, sem uporabil v mojem zadnjem romanu La Porte du voyage sans retour (Vrata potovanja brez vrnitve). Adanson je med drugim zapisal, mu je povsem jasno, da črnci niso sužnji po božji volji, ampak zato, ker je to priročno misliti, če jih hočejo brez slabe vesti še naprej prodajati v Ameriko. Gre namreč za čas, ko je bila čezatlantska trgovina s sužnji na vrhuncu in res sem se dotaknil tega razcepa med izredno naprednimi humanističnimi idejami razsvetljenstva, republikanstva in dejanskim odnosom Evrope do Afrike. V 19. stoletju je Evropa nato skušala kolonializem opravičiti tudi z znanstveno hierarhizacijo ras.
In tako se v romanu Več kot brat senegalski vojak znajde na blatni fronti prve svetovne vojne, nujen za zmago, hkrati pa drugorazreden, »divjak«.Senegalske strelce so Francozi po eni strani videli kot prijatelje, ki so prišli na pomoč, nekateri dejansko prostovoljno, drugi so bili prisilno rekrutirani. Že leta 1910 je vojska govorila o »črni moči«, o domnevnih »bojevniških etnijah«. Rasizma pa je bilo veliko predvsem v vojaških krogih. V vojni so kolonialne vojake uporabljali tako za topovsko hrano kot za zastraševanje nasprotnika. Povedno je, da so njihovi bojni opremi dodali mačete, da bi poudarili njihovo divjost, četudi jim ni prav nič koristila. V industrializirani vojni telesna moč pač ne igra več nobene vloge, krogla ubije tako močnega kot šibkega.
Alfa Ndiaye se znajde v paradoksalni poziciji, ko mora na nek način potrjevati predsodke belcev, njihove fantazme o divjaku, hkrati pa jih s sekanjem sovražnikovih rok vse bolj iritira.Prav to me je zanimalo: kako se posameznik zaveda vloge, ki mu jo vsiljujejo, od »otroka« brez zgodovine, kot so pogosto označevali Afričane, do klavca, in kako gre prek te vloge. S tem pa seveda vznemirja, saj gre tako daleč, da tistim, ki so ga v ta položaj spravili, vrača podobo njihovega lastnega divjaštva. Kaj namreč zahteva vojna od vsakega vojaka? Da kar najhitreje ubije kar največ ljudi. Alfa torej vrača podobo oficirjem, ki to zahtevajo, vojakom pa podobo njihovega strahu pred smrtjo in pohabljenjem. Bombe namreč v prvi vrsti razstrelijo ude in drobovje, o tem je v romanu Odrezana roka pisal že tedanji vojak, švicarski pisatelj Blaise Cendrars.
Kar pa ne pritiče »civilizirani vojni«, kot so jo zahtevali generali?Civilizirana vojna, ja, kaj naj to pomeni? Kaj je torej divjaštvo? Države, ki proizvajajo velikanske količine orožja in sprožijo vojno, ali vojak na fronti? In kaj reči o belgijskem kralju Leopoldu II., ki je »lene« obiralce bombaža kaznoval tako, da jim je dal odsekati roke? Popoln absurd: pohabljal je lastno delovno silo. Roka je zame torej torej vse: roka boža, roka piše in roka ubija.
In tu je še absurdna rutina, ki ji Alfa nasprotuje, ko je poveljnik z žvižgom piščalke pognal vojake iz jarka v napad, a so ta žvižg slišali tudi nasprotniki, ki so jih pričakali s smrtjo.Da, v pozicijski vojni je šlo za osvajanje od jarka do jarka, in linija je bila zelo dolga, enotnega ukaza niso znali izdati drugače kot s piščalko.
Alfa ne razume francosko in zato ves čas molči, mi beremo njegove misli, v katerih nenehno analizira svoje in ravnanje drugih, koplje po svoji vesti. Svojo krivdo za prijateljeve muke najde že v njunem otroštvu.Kompleksen lik je tisti, ki razmišlja in katerega misel se ne zaustavi, in v tem smislu je Več kot brat zgodba o osebi, ki se v travmatičnem trenutku sooči s svojimi mislimi in s svojimi ravnanji, ki ne beži od novih vprašanj, ker želi razumeti. Eksistencialni odgovori pa so vedno kompleksni.
Alfa jih misli v nekakšni izredno ritmični, ritualni govorici.Želel sem si, da bi bralec skozi ritem začutil, da lik ne misli v francoščini, zato sem ji dal ritem volofa, senegalskega jezika, a z nekoliko svečanim tonom, ponavljanjem nagovornih fraz. Kot advokat, ki zagovarja obsojenega.
V njegovih mislih je tudi zelo veliko ljubezni - do staršev, do prijatelja, do dekleta.Kaj zahteva vojna, vse vojne vseh časov po vsem svetu? Mladino. To pa pomeni, da jih oropajo vsega, kar naj bi šele doživeli. Vojna preseka vse in to pri koreninah: porajajoča prijateljstva in ljubezen, življenjske izkušnje. Vse.
