Gasilci so že dolgo najbolj priljubljeni in cenjeni člani družbe, zato ni nič presenetljivega, da jih opevajo in z njimi nastopajo tudi najbolj žlahtni slovenski glasbeni umetniki. Zakaj se naša estradna elita tako rada nastavlja gasilcem in njihovim cevem, pa je one dni v oddaji Jutranja budnica na Radiu Veseljak razložila televizijska in radijska voditeljica ter pevka Darja Gajšek, ki je ena izmed tistih glasbenic, ki, kot so jo uradno predstavili poslušalstvu, navdušuje skoraj dan in noč, saj zaradi načina dela zelo malo spi. Zato nič čudnega, da so njeni oboževalci navdušeni, kot so še dodali, ko jo vidijo na glasbenem odru ali pa v gasilski opravi. Pred dnevi so jo namreč ulovili na snemanju videospota za njeno novo pesem Za žur, v katerem imajo glavno vlogo seveda gasilci, opazili pa so jo tudi na odru velike gasilske veselice v poslovni coni Arnovski gozd pri Žalcu. »Gasilci so zelo pomembni, kadar potrebujemo pomoč, so pa tudi za glasbenike največji delodajalci. Največ in najraje igramo na gasilskih veselicah. To je vse vzajemno,« je ponižno priznala Gajškova in še navrgla, da so pred leti gasilci reševali posestvo pri njeni babici, zato ima do njih še toliko bolj spoštljiv odnos.
Človek gasilcev je tudi Gojmir Lešnjak Gojc, ki je imel minuli mesec veliko opraviti z gasilci, ki so pred popolno kataklizmo rešili njegov Kras. Kot pa se je pohvalil, je tudi sam imel neko »obdobje gasilcev«, kot se je pošalil v reviji Suzy, saj je sinhroniziral znamenitega gasilca Sama, v Teatru Paradižnik je igral veleznanega, kot so pribeležili, gasilca Hinka, poleg tega pa je posnel še nekaj poučnih filmov o tem, kako ravnati ob požaru v kuhinji in celo ob požaru v naravi, za kar so ga v prostovoljnem gasilskem društvu Komen in celo v profesionalni brigadi v Sežani nagradili, saj je, kot se je pohvalil, dobil priznanje za to sodelovanje. Sicer pa je tako ali tako ponosen, da lahko skupino fantov in deklet, ki se požrtvovalno borijo z ognjenimi zublji, podpira, kadar le more. Zato tudi pričakuje, da jih bo tudi država. »Danes imamo vsi polna usta besed o tem, kakšni heroji so. Upam, da nanje ne bomo pozabili ne mi ne politiki, ko bo požar pogašen,« je še dodal Gojc.
Salome zaprisežena nudistka
Z ognjenimi zadevami so pretekli teden povezovali tudi najslavnejšega Slovenca Luko Dončića, ki so ga nekje na medmrežju opazili na portalu žurnal24.si s cigaro v zobeh. »Lani poleti so ga nekateri zlobni jeziki poimenovali kar 'Hookah Dončić', potem ko je bil na počitnicah opažen, kako kadi vodno pipo (po angleško hookah),« so zabeležili in nadaljevali pripoved o tem, da je z nedavno objavljeno fotografijo, na kateri kadi cigaro, poskrbel, da bi lahko zaživel še eden izmed vzdevkov, ki so mu ga navijači nadeli tekom minulih sezon, »The Don«, kar je sicer naziv za mafijske botre, kot so razložili. »Vodno pipo je zamenjal kar za cigaro, na fotografiji pa je resnično videti kot kakšen lik, vzet naravnost iz serije Sopranovi,« so še polaskali slovenskemu košarkarskemu mafijcu.
Zdaj pa takoj nazaj v počitniški raj, kjer se dogaja, kot že dolgo ne. Kako tudi ne, saj nas po napovedih po letošnjem najhladnejšem poletju, ki ga preživljamo do konca naših življenj, čaka verjetno najbolj mrzla zima do konca naših življenj. Nič čudnega, da se dogajajo takšne stvari, da se že tudi moški slačijo, in to celo v državnem zboru, kot so pompozno poročali v oddaji Pop In na Pop TV. No, striptiza, kot smo lahko videli, sicer še ne plešejo, si pa zato rahljajo ovratnike in slačijo suknjiče. Razlog za to pa so nova priporočila o uporabi klimatskih naprav v prostorih javne uprave, a kot so poudarili v uvodu, se na srečo ne odločajo za preveč drastične spremembe. Eden izmed poslancev Nove Slovenije, Janez Cigler Kralj, je denimo povedal, da je tudi sam opazil, da je več kolegov sleklo jopiče, kot se je izrazil. »Ampak hkrati pa tudi naredimo nekaj za okolje in varčujemo z energijo. In konec koncev na ta način vsak od nas nekaj prispeva,« je povedal eden izmed političnih varčevalcev z energijo. Kot pa smo prebrali v reviji Suzy, se ne slačijo zgolj moški, temveč tudi dame. Pa čeprav niso v javni upravi. »Odvreči oblačila in se brez zadržkov zakleniti na plažo, je približek nebesom,« je v revijalni eter dahnila Christa Žentiily, bolj znana kot Salome, ki je po lastnih besedah zaprisežena nudistka in zagovornica vsega, kar je povezanega z naravo. »Kot otrok sem 'gor zrasla' v enem največjih in najslavnejših nudističnih kampov na Jadranu, ki je bil na mojem rodnem otoku Rabu. Gre za navado oziroma vzgojo, da s tvojim telesom ni nič narobe, in kadar so vsi goli, izginejo predsodki,« je obrazložila pomen te nebeške poletne aktivnosti.
Gledališka polena
Končno smo se za vsaj nekaj trenutkov oddahnili od počitniških vragolij in skočili nazaj v polpreteklo zgodovino, k dobrim starim časom. V reviji Lady je o tem, kako se mora še danes kot ženska vsak dan in na vsakem koraku dokazovati, spregovorila Polona Vetrih, ki je po zapisanem še pri 72 letih v izjemni formi, kar je dokazala ob nedavni premieri monodrame Sedem sekund večnosti v Mini Teatru, ki govori o življenju hollywoodske igralke Hedy Lammar. Kot je poudarila Vetrihova, ji je bilo velikokrat v življenju in gledališču težko samo zato, ker je ženska in še danes se ji to dogaja. Spregovorila pa je tudi o zakulisnih igrah v gledališkem svetu, kjer so ji polena pod noge, kot se je izrazila, metali tako moški kot ženske. » V Drami, kjer sem delala, je bilo veliko žensk v navezi z režiserji ali dramskimi direktorji. Deležna sem bila številnih zavidljivih pogledov. Navzven so sicer kazale lep obraz, za hrbtom pa so 'šuntale' svoje može. Ker so ti imeli kakšen grehek nad sabo, so bili kakšni babjeki, so se morali s tem odkupiti. Tega je bilo veliko,« je izpovedala gledališka diva.
O časih trdega socializma in komunizma je te dni razpredal še največji ekološki junak iz osemdesetih, ki je, kot je izdal, zaradi svoje popevke o koroški reki skoraj končal za zapahi. »Mrtva reka je bila posneta leta 1980, a na plošči je izšla kasneje, šele leta 1982. Besedilo Mrtve reke izhaja iz reke Meže. Ta reka je bila v tistem času, v poznih sedemdesetih letih, zelo onesnažena s svincem. Dobesedno je bila mrtva, brez življenja, kalna in na pogled kot smetana. Ko sem izdal Mrtvo reko, je o meni zasedal pokrajinski odbor zveze komunistov! Da, zaradi mene so takrat imeli posebno sejo, sejo o Marijanu Smodetu. Skoraj bi šel za nekaj let počivat!,« je o upornem mirovništvu povedal Smode.
