Južna Afrika ali Nova Zelandija – katera bo četrtič osvojila naslov najboljše na svetu in postala najboljša v zgodovini? To je bilo glavno vprašanje pred desetim finalom na stadionu Stade de France v francoski prestolnici, na katerem se je zbralo kar 80.065 gledalcev. Po dramatični končnici so se veselili Južnoafričani, ki so tako ubranili naslov, ki so ga leta 2019 osvojili v Jokohami na Japonskem, ko so v finalu nadigrali Anglijo z 32:12. Springboks so skupaj osvojili že četrti naslov najboljših na svetu, saj so pred tem slavili leta 1995 pred domačimi gledalci in 2007 v Franciji na istem stadionu kot tokrat. Novozelandci (All Blacks) ostajajo pri treh naslovih svetovnih prvakov (1987, 2011, 2015), skupaj imata reprezentanci sedem od desetih možnih lovorik, preostale tri pa so pripadle Avstraliji (1991, 1999) in Angliji (2003).
V ponovitvi edinega dosedanjega finalnega obračuna teh dveh reprezentanc iz leta 1995, ko so gostitelji v Johannesburgu slavili po podaljških s 15:12, Južna Afrika ostaja neporažena že v svojem četrtem velikem finalu, Nova Zelandija pa je po letu 1995 klonila drugič – obakrat je bila zanjo usodna prav Južna Afrika. Ekipa novozelandskega selektorja Iana Fosterja je v Parizu po dveh kaznih najprej igrala kar dvajset minut z ragbistom manj, nato pa je ostala – po dodatnem sodniškem ogledu posnetka – še brez kapetana Sama Cana, ki je moral zaradi nevarne igre predčasno zapustiti zelenico in je postal prvi igralec v zgodovini SP, ki je »pordečel« v finalu.
Sodniki so si ogledali posnetek
Nasprotniki so to spretno izkoristili in po zaslugi 29-letnega Handreja Pollarda štirikrat (v tretji, 13., 19. in 34. minuti) uspešno izvedli kazenski strel. Predstavniki Oceanije so imeli najlepšo priložnost za zadetek s polaganjem pred koncem prvega polčasa, a so iztržili le kazenski strel. Tega je – prav tako kot prvega v 17. minuti – uspešno izvedel 29-letni Richie Mounga in prvi polčas se je končal z vodstvom Južne Afrike z 12:6.
V drugem polčasu je bila Nova Zelandija precej nevarnejša, po rumenem kartonu tekmečevega kapetana Siya Kolisija pa je bilo razmerje moči na igrišču deset minut izenačeno. Novozelandski igralec Aaron Smith je v 54. minuti sicer dosegel zadetek s polaganjem, a so ga sodniki po ogledu posnetka razveljavili. All Blacks so še naprej vztrajali v rdeči coni in po polaganju Beaudena Barretta zmanjšali zaostanek na zgolj 11:12, toda po zahtevnem strelu za potrditev ostali brez še dveh dodatnih točk. Po tem, ko je Južnoafričan Cheslin Kolbe namerno storil prekršek, so nasprotniki prišli do kazenskega strela s polovice igrišča, a ga je Jordie Barrett zgrešil in Južnoafričani so zmagali z 12:11 ter četrtič osvojili pokal Webba Ellisa.
Nienaber: To je bil sanjski finale
Izbranci 51-letnega Jacquesa Nienabra, ki Južno Afriko kot glavni trener vodi od leta 2020 (pred tem je bil v vlogi pomočnika), so postali druga reprezentanca v 36-letni zgodovini svetovnih prvenstev, ki ji je uspelo ubraniti naslov prvaka. Za prvi tovrsten podvig je poskrbela tokratna poraženka Nova Zelandija, ki je slavila v letih 2011 (na domačem SP je v finalu ugnala Francijo z 8:7) in 2015 (v Angliji je bila v finalu boljša od Avstralije s 34:17).
»Že pred finalom sem dejal, da bodo odločale malenkosti in da bo šlo na tesno. In to se je tudi zgodilo. V velikem spektaklu sta se pomerili najboljši dve reprezentanci na svetovni lestvici in veliko vprašanje je, ali se bo takšen sanjski finale še kdaj zgodil. Z zmago v finalu in s četrtim naslovom svetovnih prvakov smo se vpisali v zgodovino. Vsa čast fantom,« je po 40. zmagi Južne Afrike na 106. medsebojni tekmi (ob tem še 62 porazov in štirje remiji) dejal selektor Jacques Nienaber.
Foster: Odhajam ponosno
V novozelandskem taboru so bili zaradi tesnega poraza zelo razočarani. Ne le zaradi precej boljšega izkupička na prejšnjih medsebojnih dvobojih, ampak tudi zaradi razpleta zadnje pripravljalne tekme, na osnovi katere so Novozelandci na SP v Franciji veljali za favorite. Na londonskem Twichenhamu, ki je gostil tudi SP 2015, so 25. avgusta pred 80.000 gledalci povozili Južno Afriko s kar 35:7. Za 58-letnega novozelandskega selektorja Iana Fosterja je bila finalna tekma v Parizu tudi zadnja na reprezentančni klopi (glavni trener je postal leta 2020, pred tem je bil sedem let pomočnik), a se ni končala po njegovih željah: »Seveda sem se želel posloviti z naslovom svetovnega prvaka, a žal mi ni uspelo. Na tem prvenstvu smo rasli iz tekme v tekmo, prišli pred vrata raja, a jih nismo uspeli odpreti. Vseeno se poslavljam z dvignjeno glavo in ponosno, saj smo spet dokazali, da smo v svetovnem vrhu.«
Južnoafričani so, tako kot v finalu, tudi na prejšnjih dveh tekmah na letošnjem prvenstvu zmagali le s točko razlike. V četrtfinalu so bili za odtenek boljši od gostiteljice Francije z 29:28, v polfinalu pa od Anglije s 16:15. Precej bolj suverena je bila Nova Zelandija (obe reprezentanci sta v skupinskem delu izgubili po eno tekmo), ki je za preboj v polfinale premagala Irsko z 28:24, za napredovanje v veliki finale pa Argentino s kar 44:6. Naslednje svetovno prvenstvo bo leta 2027 v Avstraliji (namesto letošnjih 20 reprezentanc jih bo premierno nastopilo 24), leta 2031 pa v ZDA.
