Gledališče Unikat, ki bo po 37 letih jutri odigralo svojo zadnjo predstavo, se lahko pohvali z bogatim opusom, s katerim so razveseljevali in izobraževali predvsem najmlajše gledalce. Skozi leta so pripravili več kot ducat avtorskih predstav, ki so doživele skupno 1855 ponovitev, z njimi pa so gostovali po vsej Sloveniji, a tudi v Avstriji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem, v Italiji in Nemčiji. Največkrat so odigrali predstavo Od kod si, kruhek?, nagrajeno tudi v tujini, ki je imela kar 387 ponovitev, med bolj znanimi so bile še Gremo na vlak, Kljukec in Pavliha, Jaka in sraka ter Pravljična ura babice Pra, ki sploh ne pričakuje tigra…
Njihove uprizoritve sta posneli in predvajali slovenska in italijanska nacionalna televizija, predstavi Hop v pravljico in Od kod si, kruhek? sta zaživeli tudi kot radijski igri, besedila, ki so nastala za njihovo gledališče, pa so pozneje igrale še druge skupine v Sloveniji in tudi v tujini, denimo v Beogradu, Skopju in Buenos Airesu. Iz odra so se preselili celo med platnice, saj sta predstavi Od kod si, kruhek? ter Jaka in sraka navdihnili še istoimenski slikanici. Že pred petnajstimi leti so se odločili, da ne bodo več pripravljali novih premier, bodo pa svoje predstave igrali, dokler bo zanimanje zanje – in kot pravi organizator Tomaž Lapajne Dekleva, gonilna sila gledališča Unikat, ki je za izjemne dosežke v gledališču prejel zlato Linhartovo značko, si tedaj niso mislili, da bodo vztrajali še toliko časa. Poslovili se bodo s predstavo Halo, Rdeča kapica?, ki jo bodo izvedli v svoji domači dvoranici Vižmarje-Brod na naslovu Na gaju 1; vstopnine ne bo.
Odločitev ni bila trenutna
Kot pojasnjuje Tomaž Lapajne Dekleva, so odločitev o slovesu, ki ni bila lahka, premlevali že dolgo: »Igranje predstav za otroke zahteva veliko zbranost, precejšnjo prilagodljivost in veliko, res veliko voženj ter fizičnega dela. V vseh teh letih smo se igralci postarali in gostovanja so postala bolj naporna, kot so bila včasih. Drugi razlog, še pomembnejši, je ta, da gledališče Unikat, kljub velikemu številu predstav, nikoli ni bilo zmožno zagotavljati ekonomske varnosti sodelavcem, kar pomeni, da smo vsi morali zaslužiti za kruh drugje. Tretji razlog pa je tudi, da je bilo zelo malo naših premier podprtih s strani ministrstva za kulturo ali Mestne občine Ljubljana, sploh pa ni bilo zagotovitve kakršne koli redne podpore.«
V čarobnost odrskih svetov so popeljali veliko otrok, mnogim so tudi omogočili prvo izkušnjo gledališča, je povedal sogovornik. »Verjamem, da smo zdaj pri marsikom sprožili nepozabne spomine; kar precej odraslih mi je ob napovedi zadnje predstave zelo čustveno govorilo o tem, kako se spominjajo naših uprizoritev, ki so jih gledali kot otroci.« Toda tudi sami ustvarjalci so si v tem času nabrali lepo bero spominov, marsikam so se vračali vsako leto ter se na številnih prizoriščih počutili že skoraj kot doma. »Morda je bilo najvznemirljivejše gostovanje v Plovdivu v Bolgariji, kjer smo igrali predstavo Od kod si, kruhek? v bolgarščini. Otroci so nas razumeli in odlično sodelovali. Tam smo prejeli kar dve nagradi, prvo nagrado občinstva ter nagrado strokovne žirije. Zelo smo bili počaščeni,« se spominja Lapajne Dekleva.
Ob bližajočem se zadnjem nastopu je seveda prisotna tudi žalost, ki jo čutijo igralci Mojca Weber, Maja Nemec, Maja Dekleva Lapajne, Marko Plantan in Rok Kosec, kajti skupaj so doživeli marsikaj. Tomaž Lapajne Dekleva še doda: »Zares smo prečesali vso Slovenijo, poznamo veliko večino kulturnih domov. Smo se pa odločili, da ne bomo preprosto ugasnili, poslovili se bomo, kot se spodobi – z zadnjo predstavo. Navsezadnje je to, kar smo ustvarili, nekaj lepega. In na to smo lahko ponosni.«