Ribniki v dolini Drage, ki se razprostirajo na južnih obronkih Ljubljanskega barja pri Igu in predstavljajo eno najbolj zanimivih območij Barja, za marsikaterega domačina še danes ostajajo neodkrit biser neokrnjene narave. Kar pomeni, da ponoči ne zmanjka glasov in zvokov, ki jim je treba najti izvor. »Res je bila kar naporna in mrzla prva noč. Ker sva bili s sestro v šotoru pokriti samo s spalno vrečo, naj ju je kar malo zeblo. Prav tako so se slišal pljuski iz bližnjega ribnika. Očitno je bilo, da so imele ribe zabavo,« nam je enajstletna Ajda hitela pripovedovat o svoji prvi noči na koliščarskem taboru. Prijateljica Špela, ki je Ajdo tudi povabila na tabor, pa je med vsemi nočnimi zvoki prepoznala sovo, pasji lajež in avtomobilske gume. »Sicer pa smo se zvečer odlično zabavali. S teleskopom smo si ogledali zvezdno nebo, za kratek čas videli tudi Saturn, nad ognjiščem pa si spekli hrenovke in koruzo,« je povedala Špela, brat Lovro pa je pripomnil, da tega sicer »ljudje, ki so živeli v hišah na kolih, zagotovo niso jedli«.
S pajkom v šotoru
Generacija najstnikov, ki jim sicer za domače branje očitno ni več treba prebrati Jalenovega romana Bobri, so precej nevedni prišli spoznavat prebivalce Ljubljanskega barja v četrtem tisočletju pred našim štetjem. No, nekaj malega znanja so iz šolskih klopi vseeno prinesli, a kot so povedali, se v njihov čas zagotovo ne bi vrnili. »Tema letošnjega tabora je živalski svet, zato se več pogovarjamo o živalih, s katerimi so koliščarji sobivali. Tudi o pajku, ki je zlezel v enega od šotorov in ki smo ga poimenovali Sneguljčica,« se je hudomušno oglasila Drobna grlica, zgovorna Ajda pa razloži, da jih je na taboru obiskal arheolog raziskovalec Anton Velušček in jim pripovedoval o koliščarjih, kako so živeli, tudi o tem, s čim so se prehranjevali. »Vsak pa si je na koncu moral še izmisliti ime, kot so se imenovali ljudje z barja,« pove Ajda oziroma Bela ovca. Izziv z novimi imeni so otroci sprejeli z navdušenjem, Zlata roža, Zlatolasa lipa, Lepolasa veverica, Svetlooka srna, Črnolasa jelka in Drzni volk pa je le nekaj imen, ki so nam jih zaupali. Vsi, razen Urnega sulca, pa so bili enotni, da bi se njihova imena v šoli slišala precej nenavadno. »No, jaz bi s ponosom nosil svoje ime,« nas je prepričeval Lovro oziroma Urni sulec.
Celodnevno dogajanje so si otroci v dopoldanskem času popestrili z različnimi delavnicami, tudi z izdelovanjem vizitk. »Na blago sem položila barvno cvetlico in po njej tolkla s kladivom. Zanimiva tehnika in še lepši odtis rožic, ki sem jih nabrala,« je povedal svetlolasi, sprva precej zadržan deklič, fantje pa so nam zaupali, da se že veselijo popoldanskega ribolova krapov. »Smo že zjutraj kruh, ki je ostal od zajtrka, vrgli v ribnik. Zelo hitro so se na površje prišle pokazat ogromne ribe.«
S vodnikom po krajinskem parku
Da bo poskrbljeno za vodeno ribičijo, je naloga ribičev iz Ribiške družine Smuč, ki tudi skrbi za vse ribnike. »Vsako leto nas obiščejo člani ribiške družine, ki za otroke pripravijo kratek ribiški tečaj. Veselje je veliko, saj se še ni zgodilo, da rib ne bi ujeli. Seveda jih takoj vrnemo v vodo,« pa je povedala vodja tabora Alenka Jeraj in dodala, da otroci in najstniki s prilagajanjem na za večino novo okolje vsaj doslej niso imeli težav. Da bi pogrešali dom ali mobilne telefone, niti nimajo časa. »V sklopu programa se bodo z vodnico sprehodili po krajinskem parku, kjer bo letos več poudarka na iskanju živali v gozdu. Če se bo našla kakšna borovnica, jagoda, robida ali drugo jagodičevje, pa bodo iz lapuha izdelali mošnjiček in vanj nabrali gozdne plodove,« je povedala Jerajeva, ki se veseli tudi zadnjega dne tabora. »Tudi tokrat bo zelo zanimivo, saj nas bodo že zjutraj obiskali člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic. Postavila se bo mreža, ujetim pticam pa bodo otroci skupaj z ornitologom izmerili krila in jim nadeli obročke,« je povedala Jerajeva in dodala, da se nadejajo spoznati vodomca, ki je v okolici ribnika stalno prisoten.
A ker v bližini ribnika ni mogoče srečati ne bobra ne vidre, so na tabor povabili strokovnjaka. Besedo so dali biologinji Martini Vida z inštituta Lutra, ki je bila nad znanjem predvsem najstnikov prijetno presenečena, hkrati pa je vse tudi povabila, da ob priliki obiščejo Vidrin informacijski center Aqualutra v Križevcih.
