Renato Zamida je širša javnost spoznala predvsem v času, ko je delovala kot direktorica Javne agencije za knjigo RS, preden so jo leta 2020 razrešili s položaja. Ker je bila prepričana, da se je to zgodilo nezakonito, je takrat na delovno in upravno sodišče podala tožbo, a upravno sodišče, ki bi zadevo obravnavalo vsebinsko, v dveh letih ni razpisalo prve obravnave. S sodiščem se ji zadeve ni zdelo smiselno vleči v nedogled, zato se je odločila to poglavje pustiti za seboj in se posvetiti drugim stvarem. Po naravi ni zamerljiv človek, v resnici je precej flegmatična, in morda ji ravno zaradi tega ne zmanjka energije za izpeljavo številnih velikih projektov, zaradi katerih je v kulturnih krogih postala znana po svojih izjemnih menedžerskih sposobnostih. Ko se je z Golobovo Svobodo zamenjala vladna garnitura, se je med drugim o tem, kdo bi lahko stopil na čelo ministrstva za kulturo, šušljalo tudi njeno ime, a nje politika ne zanima. V zadnjem desetletju se je v svoji razgibani karieri že tolikokrat znašla na frontni liniji, da še sama ne ve natančno, kako. Temu zagotovo nenehno botruje dejstvo, da ji cona udobja že od nekdaj ni intimna opcija. Je človek akcije, delo ji pomeni zelo veliko. Vse drugo, kar njena izpostavljenost na različnih funkcijah prinese s seboj, je pač nekaj, s čimer se človek sprijazni. »Še vedno nisem nekdo, ki bi zelo užival v tovrstni pozornosti. To ni vedno najlažje,« so besede 43-letne prve direktorice novega Centra Rog.
Po petnajstih letih vpetosti v pretežno literarni krog se je zdaj znašla v nekoliko drugačni vlogi. Še vedno je del kulturnega in kreativnega sektorja, ki ji je blizu, a korak stran od knjig, ki pa ostajajo njene tesne spremljevalke. »Minula poklicna pot me ne pusti čisto pri miru. Nič ni narobe s tem, rada ostajam v stiku s knjigami, s katerimi sem zmeraj delala kot kulturna menedžerka, nikoli čisto kot urednica, razen za kakšne posebne projekte, za dušo. Imam nekaj literarnih prevodov, ki so rezultat specifičnega veselja do avtorja. Pred kratkim sem prevedla otroški roman Leto, ko so prišle čebele, ker je moje življenje zelo prepleteno s čebelami, mož je namreč urbani čebelar. Delo me zelo izpopolnjuje in na srečo imam razumevajočega moža, ki je bil zaradi svojega dela vedno več doma. Zdaj občasno pomislim, kako hitro tečejo otrokova leta – sin je star deset let – in včasih se zamislim, kaj je zdaj pomembnejše in kaj vse včasih zamudiš, ampak tako pač je, jaz očitno ne morem drugače. Ko sem bila na porodniški, sem prevedla roman.«
Na klopci pred vhodom v avlo Centra Rog dan pred odprtjem, ko so delavci še brneli s svojimi napravami, je Zamidova v pogovoru o čebelah povedala, da se jih je nekaj pozno spomladi zateklo tudi na stekleno fasado Roga. »V vseh letih čebelarjenja sem se veliko naučila, tako da bomo imeli tu gor dva panja, za katera bom skrbela. Zdaj me te čebele čakajo doma v malem panju, dokler jih ne naselimo. Upam, da sem se dosti naučila, da bodo preživele z menoj.«
Še danes se sprašuje, kje najde čas
Kot deklica je bila zelo sramežljiva, rada se je zatekala v svoje sanjarije. Danes jih imenuje pozitivne vizualizacije, ki ji kot orodje pomagajo pri ublažitvi zunanjih pritiskov, ko se znajde pod hudim stresom. Renata Zamida prihaja iz Maribora, iz družine, v kateri je mama pravnica in oče inženir. Sama se je odločila za študij filozofije in splošnega jezikoslovja na ljubljanski filozofski fakulteti, ker pa je imela v Ljubljani cimro, svojo prijateljico, ki je študirala novinarstvo in ki ji je Zamidova večkrat priskočila na pomoč pri študijskih obveznostih, si je takrat sama pri sebi rekla: »Če zmorem zate, zmorem pa še zase.« Tako je v drugem letniku vpisala vzporedni študij novinarstva.
Kljub vsem dosežkom pravi, da ni perfekcionistka: »Tudi zato me ne obremenjuje zelo, če si včasih nakopljem na glavo več, kot mogoče zmorem. Še zmeraj pa se včasih sprašujem, kje najdem ves ta čas za vse, kar počnem, od pilatesa, hoje na Šmarno goro, reševanja matematične domače naloge do peke pite. Tudi moj mož pravi, da sem izjemni multitasker.«
V Rogu ne vidi gentrifikacije
Del literarne scene jo obožuje, drugi ne. Predvsem uporabniki nekdanjega avtonomnega Roga jo vidijo v vlogi Jankovićeve izvajalke, zato je ne marajo. Tudi četrtkovo odprtje novega Centra Rog ni minilo brez protestnikov, tako imenovanih neuporabnikov Roga in njihovih podpornikov, ki so prepričani, da je nova mestna pridobitev zgolj novi primer gentrifikacije in elitistične rabe javnega prostora. Zgodba o tem, kako je mestna občina leta 2021 nepričakovano in tudi nasilno odstranila ljudi iz Avtonomne tovarne Rog, s seboj še danes nosi črni madež, česar se zaveda tudi Renata Zamida. Žal ji je, da ni prišlo do dialoške rešitve, se pa z argumenti neuporabnikov Roga ne strinja: »V dejavnostih, ki bodo tukaj potekale, nikjer ne vidimo elitizma. Tudi zato, ker je hiša v delovnem času odprta komur koli in med drugim ponuja možnosti za druženje, posedanje ter delo vsem, ki vanjo vstopajo. Gentrifikacija je termin, ki se uporablja vsevprek. V Ljubljani v katerem koli primeru, vezanem na kulturno institucijo, težko govorimo o gentrifikaciji v pravem smislu, torej ko določene dejavnosti izrinejo prebivalce določenega okoliša. Kvečjemu smo dali na razpolago še eno veliko javno površino, to je Park izbrisanih, ki na 8000 kvadratih ponuja veliko zelenja in užitnega drevja. Javni zavodi na področju kulture so tudi v Ljubljani samostojne institucije, kjer nihče ne diktira programov. Ko vidiš, da imajo s tabo probleme eni in drugi, levi in desni, takšni in drugačni, potem na neki način veš, da delaš nekaj prav.« Zadrego in slabo voljo razume, meni, da je najbrž marsikdo upal, da bo tu še naslednjih 20 let gradbena jama, vendar se je v dveh letih zgodila popolna preobrazba. »Bili so pozivi k bojkotu Centra Rog in njegovih novih programov. Ne moremo reči, da so uspeli, ker je z nami ogromno institucij, posameznikov, podjetij in nevladnih organizacij, ki tukaj soustvarjajo program, vključno z Univerzo v Ljubljani in številnimi partnerskimi fakultetami. Tudi to nalaga slabo voljo do trenutka, ko upam, da bo zmanjkalo argumentov.«
