»Boris Johnson je eden tistih tipov, ki padejo v jašek z glavo naprej, pa pristanejo na nogah,« je po najbolj črnem dnevu politične kariere nekdanjega (v tem vrstnem redu) poslanca, premierja, zunanjega ministra, londonskega župana in novinarja ocenil eden od članov vlade njegovega naslednika Rishija Sunaka. Zelo verjetno se moti. Johnsonov agresivni, bojeviti vik in krik, ne samo včerajšnji, bolj kaže na to, da se tudi sam zaveda, da je »toast«, kot bi rekli tukaj, pečen.
Dolgo poročilo odbora za privilegije, ki je preiskoval, ali je Johnson zavajal parlament o covidnih zabavah na Downing Stretu 10 v času, ko jih je njegova vlada strogo prepovedovala, je naravnost brutalno. Johnson naj bi lagal na štirinajst različnih načinov, ne nehote, kot trdi sam, ampak zavestno in namerno. Odbor je tako presodil soglasno, čeprav ima v njem večino vladajoča (Johnsonova) konservativna stranka (4 proti 3). Ta prekršek je toliko resnejši, ker je bil, ko je lagal, premier. Od vseh, ki jim dokažejo laganje v parlamentu, ki mu nekoliko lepše rečejo zavajanje, pričakujejo, da bodo odstopili. Poročilo kar 92-krat omenja Johnsonovo zavajanje parlamenta, kar bi celo v njegovem primeru moralo pomeniti, da lahko pozabi na vrnitev v politiko, posebno pa na oblast. Poročilo mu pripisuje tudi žaljenje in ustrahovanje odbora, ki je Johnsona nameraval izgnati iz parlamenta za tri mesece, ne pa samo za deset dni, kot so napovedovali. Dva člana odbora sta zahtevala dosmrtni izgon. Ne morejo ga izgnati, ker je minuli petek odstopil kot poslanec. Odbor je priporočil celo odvzem prepustnice za vstop v parlament, do katere so upravičeni nekdanji poslanci, kar je za nekdanjega nadutega premierja veliko ponižanje.
Javno mnenje ni (več) na Johnsonovi strani
Johnson, ki je odbor že prej napadal kot »kengurujsko sodišče«, ki ima obtoženega vnaprej za krivega, ne oziraje se na dokaze, je pobesnel. Poročilo razglaša za smeti in laži. Toda javno mnenje ni (več) na njegovi strani. Tudi večina tistih, ki jim je bil všeč kot drugačen politik, kot so jih vajeni, in kot politični klovn, ga noče več v politiki. Otočane vse preveč spominja na tukaj osovraženega Donalda Trumpa. Tudi večina konservativnih volilcev ga noče več, ker ga imajo za lažnivca in ga krivijo za kaos v konservativni stranki, zaradi katerega bo ta zagotovo izgubila naslednje volitve. Prevladuje mnenje, da si na vrhu stranke nikoli več ne želijo nekoga, kot je on. Johnsonov črni četrtek je toliko bolj črn, ker se je dan prej uradno začela preiskava odziva njegove vlade na pandemijo koronavirusa, ki res utegne trajati tri leta, ko zna biti bizarna »johnsonijada« v britanski politiki že bolj ali manj pozabljena. Svojci žrtev, povezani v organizaciji Žalujoče družine za pravico, so Johnsona obtožili, da je kršil svoja pravila, da bi lahko imel zabave, in zahtevajo »ogromno opravičilo«.
Namestnica vodje opozicijskih laburistov Angela Rayner je dejala, da Johnson nikoli ne sprejme odgovornosti za svoja dejanja. Opozicijski liberalni demokrati zahtevajo dodatno kaznovanje nekdanjega premierja in nekdanjega poslanca. Poročilo odbora za privilegije mora v ponedeljek, ko bo Boris Johnson star 59 let, z glasovanjem odobriti ali zavrniti poslanska zbornica. To bo eno najbolj dramatičnih glasovanj, od katerega Johnson ne more pričakovati rojstnodnevnega darila, ki bi se ga razveselil. Bo pa pokazalo, ali so vladajoči konservativci sposobni obrniti hrbet trumpovskemu vedenju Borisa Johnsona in se strinjati z laburističnim poslancem sirom Chrisom Bryantom, dolgoletnim Johnsonovim kritikom, ki se je odpovedal članstvu v odboru za privilegije, da mu ne bi pripisali pristranskosti. »Boris Johnson je serijski lažnivec in podlež, ki se je vedel odvratno.«
