Še kako dobro se spomnimo let, ko smo na Čehe gledali podcenjevalno in za koga slabšalno rekli, da je videti kot kakšen Čeh. Teh časov je konec, Češka pa je po osamosvojitvi in vstopu v Evropsko Unijo postala država, ki sodi med razvitejše v regiji. Ko beseda nanese na avtomobilsko industrijo, pa gre za državo presežnikov. Je namreč visoko razvita, okolje je poslovno in politično stabilno, z dobro razvitim transportom in telekomunikacijami. Delovna sila je izpobražena (vsako leto diplomira 80.000 študentov), vlada pa pri investicijah tujce spodbuja z olajšavami. Ko danes nanese beseda na avtomobile, vsi takoj izrečejo besedo Škoda. Nič čudnega, ko pa je od leta 1991 del mogočnega koncerna Volkswagen, kar je pospešilo njen razvoj. A češka avtomobilska industrija ni zgolj Škoda. Že leta 1850 so namreč ustanovili podjetje, ki sliši na ime Tatra, z letom 1897 pa so začeli še s proizvodnjo avtomobilov. Tako sta na svetu le dve podjetji starejši, in sicer Daimler in Peugeot.

Pri Tatri danes proizvajajo le še tovornjake, a spomini na njihove avtomobile so še kako živi. Tudi na tatro 613, ki je veljala za luksuzni avto z zadaj nameščenim motorjem in pogonom na zadnji kolesi. Proizvajali so jo med letoma 1974 in 1996. Ob predstavitvi je bila avto presežnikov, dolžinska mera je bila zajetnih 5,02 metra, 3,5-litrski osemvaljnik pa je imel moč 168 konjev (124 kW), kar je bilo dovolj za najvišjo hitrost 230 kilometrov na uro in 12,5 sekunde do stotice. Dokaj impresivno, glede na osnovno težo 1,6 tone. Za prenos moči je skrbel 4-stopenjski ročni menjalnik, za doplačilo so ponujali tudi samodejnega. Model 613 so uporabljali predvsem predstavniki vlade, poslovneži in v manjših številkah tudi policisti, njen videz pa so skozi leta petkrat nadgradili, pri čemer je bila prodajno najuspešnejša prva generacija, saj so jih do leta 1980 kupcem predali 4581. Relativno majhne količine so bile posledica cene okoli 30.000 ameriških dolarjev.

Ostre linije so postajale moderne

Zgodba o modelu 613 sicer sega v leto 1968, ko so se odločili, da je ostareli model 603 potrebno zamenjati in to z radikalno spremembo oblike, zato so kontaktirali italijanski studio Vignale. Ostre linije so tedaj postajale moderne, avto je krasila prostornost z veliko začetnico. So pa ohranili tradicionalno konfiguracijo šestih oken. Nekaj posebnega sta bili tudi dve posodi za gorivo, nameščeni pod zadnjimi sedeži. Izdelali so tri prototipe, dva sta bila klasična štirivratna limuzina, eden pa dvovratni kupe. Slednji serijske proizvodnje ni dočakal. Druga generacija je na cesto zapeljala leta 1980, a je na zunaj vse do leta 1986 izgledala skorajda identično. So pa tretjo generacijo razvili z željo, da bo oblikovno bolj moderna, tako da so se znebili kromiranih odbijačev in namesto njih uporabili plastične, tudi prednjo masko med lučmi so modernizirali.

Do leta 1990 je bila seveda tehnologija izpred 16 let že zastarela. Pomoč je prišla z Otoka, od nekdanjega Jaguarjevega razvojnika Tima Bishopa. Ta je bil prepričan, da lahko za zahodne standarde nenavadnemu avtu pomaga, da bo uspešen tudi na zahodnih trgih. S svojo filozofijo je prepričal odgovorne pri Tatri, ki so mu dali nalogo, da na novo razvije celoten avto. Nadgradnje je bil deležen tudi motor, saj je moral ustrezati strožjim okoljskim standardom. Moč motorja je bila 200 konjev (147 kW), pospešek do stotice pa le 9 sekund. Na novo so razvili tudi 5-stopenjski ročni menjalnik, katerega posebnost je bila, da si lahko v drugi prestavi vozil vse do hitrosti 95 km/h. Avto je navzven deloval skorajda nespremenjen, so mu pa spustili podvozje, da bi izboljšali vozne lastnosti in polepšali izgled. Precej bolj premijska je bila notranjost, tudi z usnjenimi sedeži, električno pomičnimi šipami, klimatsko napravo, centralnim zaklepanjem in govorečim potovalnim računalnikom. Zadnja generacija je bila nared leta 1993, a so bile spremembe težko opazne, so pa armaturno ploščo oblekli v les (prej je bila plastična). Proizvodnja je tekla do leta 1996, ko so 613 zamenjali z modelom 700.

Renault 30 je bil tatri neverjetno podoben

Tatro 613 so leta 1980 testirali tudi kolegi slovenske revije Avto Magazin, Petar Stevčić pa je med drugim zapisal: »Štiri velika vrata, ki se dovolj široko odpirajo, da ne povzročajo težav pri vstopanju in izstopanju, so prvi znak udobja, ki so ga deležni potniki v tem vozilu. Veliko stekla in po troje oken z vsake strani omogoča dobro vidljivost in veliko svetlobe v vozilu, kar je ena od pomembnih lastnosti sodobnih vozil. Pet oseb ima v vozilu toliko prostora, da se zdi, kot da sedijo v udobni sobi manjšega stanovanja.«

Zanimivo, da je dve leti za tatro 613 Renault predstavil model R30, ki je bil paradni konj znamke. Nad razvojem je bdel Gaston Juchet, odgovoren tudi za R16 deset let prej. Toda videz renaulta je bil že na prvi pogled zelo podoben Vignalejevemu dizajnu tatre 613. Ali so bile podobnosti naključne ali pa je Juchet dejansko posnemal češko limuzini, ni bilo nikoli znano. »Model 613 je zame tako zaželen avto, da si ga upam opisati celo kot sanjskega. Potrebno je namreč upoštevati, v kakšen ideološkem sistemu je nastal. Meni kot Američanu se zdi ravno to dodaten razlog, da mi je avto všeč, pa čeprav bi njegov dizajn opisal kot čuden, toliko bolj, ker ga je oblikoval Italijan,« je zapisal Jay Ramey, navdušenec nad modelom 613. Nekaj jih je še danes lepo ohranjenih, sploh v ZDA, kjer zanje v muzeju v Nashvillu skrbi direktor Jeff Lane, tatre pa so bile večkrat na ogled tudi na slovitem srečanju starodobnikov Pebble Beach Concours d'Elegance.