Prodajalka knjig
Z lanskega knjižnega sejma sem domov prišla z goro novih knjig. Nekaj so jih zatem dostavili decembrski dobri možje, rojstni dan je moje knjižne police še dodatno obtežil. Na neki točki sem ugotovila, da prostora za knjige nimam več. Kaj torej storiti? Začela sem razmišljati, da bi lahko kakšno prodala za simbolično ceno.
Ampak kakšna je simbolična cena za nekaj, kar ti je neznansko pri srcu in od česar se nikakor ne želiš ločiti? Zame je vsaka knjiga neprecenljiva, pazim nanje, ne delam jim ušes, ne mečkam listov. A če je bilo treba zagristi v kislo jabolko in začeti razmišljati o tržni vrednosti posameznega izvoda, sem bila tudi to pripravljena storiti.
Načeloma sem dokaj varčna oseba. Ko (vedno redkeje) zapravim denar za oblačila in obutev, mi je po navadi zmeraj žal, ker jih je v omari cel kup. Pri knjigah je drugače. Rada jih kupujem in pri tem se ne zadržujem. Obožujem vonj nove knjige, takšne, ki pride do mene, obsedenke s čistočo, zavita v celofan in v njej ne najdem madežev, tujih las ali česa hujšega (stavim, da ste se vprašali, kaj bi bilo lahko še huje).
Ampak prej ali slej prostora na knjižnih policah in v omarah zmanjka in je človek postavljen pred izbiro, da knjig bodisi ne bo več kupoval (ne pride v poštev) bodisi bo stare prodal. Torej sem se odločila za slednje. Ločila sem one, od katerih se lahko poslovim, od tistih, ki jih bom imela pri sebi do konca življenja. Postavila sem ceno in začela »nadlegovati« ljudi po družbenih omrežjih. Presenetilo me je, da je prodaja precej hitro stekla, in kot bi mignil, se mi je nabral zajeten kupček denarja.
Zadnje čase od doma tako nosim polne vrečke, nazaj pa prihajam s polno denarnico. Marsikdo bi rekel situacija win-win. Ko sem pred dnevi spet šla in pobrala paket, v katerem me je poleg evrov – nepričakovano – čakala še čokolada, sem pomislila, da postajam morda malce podobna članom Cose Nostre.
