Grbec: To je bila za sodišče najlažja odločitev
»Zame osebno ta sodba ni presenečenje. Je bila vsaj delno predvidljiva, čeprav smo vsi upali, da se bo sodišče spustilo v bolj vsebinsko razpravo o zadevi, zato je prisotno tudi razočaranje,« je odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) o pritožbah slovenskih ribičev na hrvaške kazni komentiral mednarodni pomorski pravnik dr. Mitja Grbec. Kot je povzel, se je sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o veljavnosti pravnih učinkov arbitražne odločbe, ki je zadevala določitev slovensko-hrvaške meje iz leta 2017. Izhajalo je iz tega, da gre še vedno za meddržavni spor. Po njegovih besedah je bila z vidika sodišča to najlažja odločitev (zato je bila tudi pričakovana). Ta pa je seveda neugodna za Slovenijo, saj se je sodišče sklicevalo na to, da je meja v hrvaški zakonodaji jasno določena, se pravi, da poteka po sredini Piranskega zaliva, in da so zaradi tega ribiči kazni za prekrške lahko pričakovali.
Arbitražne odločbe niso jemali kot del mednarodnega prava
»Tukaj se postavi vprašanje veljavnosti mednarodnega prava – vendar ne v smislu veljavnosti arbitražne odločbe, pač pa, ali bi sodišče moralo upoštevati tudi mednarodno pravo, katere del je arbitražna odločba,« nadaljuje. Sodniki so pri svoji odločitvi, ki so jo sprejeli soglasno, izhajali iz tega, da Hrvaška ne upošteva arbitražne odločbe, zato je tudi oni ne morejo uporabiti pri presojanju. Pristojnost ESČP je sicer vezana na konvencijo o človekovih pravicah, ta pa določa, da jo je potrebno presojati v okviru mednarodnega prava - in v tem okviru bi lahko tudi preverilo, ali je arbitražna odločba veljavna in s tem del mednarodnega prava, v kar pa se sodišče ni spustilo, meni Grbec. Ob tem doda, da je predvidoma na sodbo vplivalo tudi precedenčno odločanje Sodišča Evropske unije, na katerega se je neuspešno že obrnila Slovenija v zvezi s hrvaškim nespoštovanjem arbitražne razsodbe. »Odločitev ne vpliva na veljavnost arbitražne odločbe, a tudi ne bo pripomogla k njeni implementaciji ter ne razrešuje položaja, v katerem so se znašli slovenski ribiči,« je izpostavil pod črto.
Grbec predvideva, da bodo enako, kot so bili slovenski ribiči, zavrnjeni tudi hrvaški, ki so se prav tako obrnili na ESČP, saj gre za isto pravno podlago. Na slovenski strani je šlo za več kot 400 ribiških tožb na omenjeno sodišče, na hrvaški pa okoli 800, pri čemer je sodišče vzelo v presojo tri vzorčne primere.
Katera pot je še na voljo
Po oceni mednarodnega pravnika se ribiči lahko odločijo za nadaljevanje sodne poti – kot zahteva ponovne presoje pred velikim senatom ESČP (pritožba na odločitev pa ni mogoča). »Druga spot pa je, da se državi naprej pogovarjata o rešitvi, četudi z začasnim sporazumom, za razrešitev položaja ribičev - pri čemer to zagotovo pomeni večjo težavo za slovenske ribiče kot za hrvaške,« pravi.
»Slovenija pravilno vztraja pri svoji odločitvi, da se o arbitražni odločbi ne bo več pogajala, a so možni različni praktični sporazumi, mogoče tudi v sklopu skupne evropske ribiške politike, kot je denimo skupni nadzor in podobno,« navede. Ob tem pa izpostavi, da gre za pravne možnosti, država pa mora upoštevati tudi položaj slovenskih ribičev, ki so v primerjavi s hrvaškimi v bistveno šibkejšem položaju. »Slovenija mora ribičem omogočiti take pogoje – tudi z evropskimi sredstvi – da se ribištvo spet postavi na noge. Že zdaj lahko slovenski ribiči na podlagi skupne evropske ribiške politike do določene kvote ribarijo v hrvaški izključni ekonomski coni, a tega ne morejo početi, ker žal niso ustrezno tehnično opremljeni,« sklene.
