Sto mater dvomi, da so njihovi otroci mrtvi
V Jugoslaviji naj bi bilo po besedah srbskih društev za iskanje izgubljenih otrok v 70. in do konca 80. letih prejšnjega stoletja ukradenih, odvzetih in preprodanih 20.000 otrok. Aktivistka Simona Šeremet Kalanj iz slovenskega Društva izgubljeni otroci je v stiku z več kot stotimi slovenskimi materami, ki sumijo, da njihovi otroci niso umrli po rojstvu, ampak so bili prodani posvojiteljem.
Kot je povedala v Delovem podkastu Na robu, so se slovenske matere začele oglašati pred tremi leti. Takrat se je oglasilo prvih šest mater. »Na facebooku sem zasledila stran Usvojena djeca Jugoslavije, kjer je gospa Dragana Naumoski trdila, da je leta 1990 v mariborski porodnišnici rodila sina, o katerem so ji kasneje rekli, da je umrl. Da nikakor ne more pridobiti dokumentacije o svojem sinu. Meni je bilo to nepojmljivo. Živimo v Sloveniji, mi ne živimo v neki nerazviti državi. Zakaj Dragana od mariborske porodnišnice ne bi pridobila dokumentacije? Ponudila sem ji, da z njenim pooblastilom poskusim pridobiti dokumente. Eno leto in pol je trajalo, da sem pridobila njeno odpustnico, na kateri piše, 'otrok je zdrav, dejte mu kapljice AD, trikrat na teden, po enem mesecu ga pripeljite na kontrolo'. Dragana nima svojega sina, njej je bilo rečeno, da je otrok umrl.«
Društvo je kasneje odkrilo, kdo je bil posvojitelj in kje sin danes je. A tako kot mnogi v tej zgodbi ne želi opraviti preiskave DNK. »Težko je kopati po svoji preteklosti. Marsikdo čaka, da bodo posvojitelji umrli. Pripravljenost na resnico je odvisna od tega, kako je otrok živel, v kakšno družino je bil posvojen. Trideset tisoč mark, kolikor je bila cena za novorojenčka, če je bil lep in zdrav, ni imela vsaka družina. Običajno so bile to zelo premožne družine. Razumljivo je, da se ne želijo odpovedati vsemu dobremu, marsikdaj je vprašanje tudi dediščina. Ko se zgodi smrt posvojitelja, takrat so potem večkrat pripravljeni sodelovati.«
Zgodba je vzniknila v Srbiji, kjer je Udruženje za istinu in pravdu o bebama (Društvo za resnico in pravico o dojenčkih), ki ga vodi Radiša Pavlovič, razkrilo že kar nekaj primerov. Evropsko sodišče za človekove pravice je Srbiji naložilo sprejetje zakona, ki bo omogočil nadaljnje preiskave. V Sloveniji je bila ustanovljena parlamentarna preiskava, s primeri pa se ukvarja tudi specializirano državno tožilstvo.
Simona Šeremet Kalanj v podkastu pojasnjuje, kako potekajo preiskave, koliko primerov obravnava specializirano državno tožilstvo in kaj so do zdaj ugotovili.
Pravi še, da se tako v Mariboru, Kranju in Kopru na pridobljenih dokumentih o domnevno mrtvih otrocih ves čas pojavljajo enaka imena zdravnikov in medicinskih sester. Nekaj od teh je menda še živih. Sogovornica si prizadeva, da bi kriminalisti čim prej stopili do njih in jih zaslišali. »Sama sem se namenila obiskat zdravnico v Mariboru, pediatrinjo, ki je še živeča. Kriminalist iz Maribora mi je zagotovil, da jo bo obiskal. Ne vem, ali jo je. Nikoli nisem od njega dobila povratnih informacij. To bi pa mi pravzaprav radi dosegli. Sodelovanje s policijo. Ne trdim, da so vsi ti otroci živi, vem pa, da niso vsi mrtvi. Prav je, da se resnica odkrije.«
Prek društva so do zdaj deklici iz Velenja, pripeljani iz Bosne in Hercegovine kot novorojenko, našli in jo seznanili z biološko družino. Deklica je ves čas vedela, da je posvojena, ni pa vedela, da je bila kupljena.
Vsem primerom je skupno to, da matere trupla otroka niso smele niti videti niti ga pokopati. Odgovarja tudi na vprašanje, ali je bilo to za tisti čas nenavadno. Pa tudi, zakaj je bila sploh potreba po kupovanju otrok, če so na območju Jugoslavije obstajale sirotišnice. »Na otroka se je čakalo leta in leta, če se je sploh dočakalo. Posvojitelji tudi niso hoteli vsakega otroka. Otroci so bili izbrani. Svetle polti, modrih oči, črnih las. Zaželeno je bilo, da so starši intelektualci. V sirotišnicah so bili drugačni otroci. Želeli so, da je otrok, če je šlo za deklico, nekako podoben prihodnji posvojiteljici. Marko Markić Ivić je mislil, da bo zakonito posvojil otroka, in je slikovito prikazal, kako je potekal postopek. Ko je prišel v porodnišnico, mu je zdravnik rekel, 'daj roko na posteljo žene, ki je najbolj podobna tvoji. Uredili vam bomo papirje, potni list in otroka boste lahko odpeljali v Nemčijo'. Marko Ivič živi v Nemčiji in ga danes ščiti nemška policija kot zaščiteno pričo.«
Porodničar Elko Borko: Takšne izjave so žaljive
Na izjave Simone Šeremet Kalanj se je odzval nekdanji mariborski porodničar, 90-letni zaslužni prof. dr. Elko Borko, višji svetnik in tudi soustanovitelj mariborskega kliničnega centra.
Zapisal je: »V pogovoru s Simono Šeremet Kolanj, predsednico Slovenskega društva za izgubljene otroke', so navedeni problemi odvzetih otrok, prodajo mrtvih novorojenčkov, prefakturiranje takih otrok in podobne domneve, do katerih se je gospa domnevno dokopala pri svojem raziskovalnem delu.
Pri tem je izpostavljala tudi mariborsko porodnišnico. V omenjeni porodnišnici sem deloval že v šestdesetih letih preteklega stoletja. Na njene sume, da se pogosto javljajo ista imena zdravnikov, povem le to, da je takrat bilo malo porodničarjev in so nekateri opravljali delo in dežurstva tudi po deset do celo petnajst krat mesečno. Tudi administrativne napake so verjetne, saj se je pisalo med delom, v nočnem času. Prav tako ima medicinska dokumentacija nekatera svoja pravna navodila in trajanje. Vendar to ni dokaz o nepravilnem delu in preprodajanju otrok!
Njene izjave o tem, da so se v naši porodnišnici dogajale take nepravilnosti, so žaljive in so plod bujne domišljije. V proces poroda je bilo vedno vključenih veliko zdravstvenih delavcev, ki so imeli osnovna etična načela za vodilo pri svojem delu in v porodnih sobah ni bilo nobene možnosti, da bi prišlo do odtujitve živega novorojenčka. Podobno so vse novorojence takoj po porodu vedno prenesli na neonatološki oddelek, v katerem je bil zdravnik pediater in vedno več otroških negovalk. Tudi mrtvorojenost in smrt po porodu je vedno ugotovil zdravnik in dežurna otroška negovalka. Torej fizično nikoli ni bilo možnosti, da bi se kaj takega lahko dogajalo v porodnišnici. Podtikanje oznake dobro organizirane kriminalne družbe za naše zdravstvene delavce pa je žaljivo in zavržno dejanje. Predsednica tega društva, po mojem mnenju, uporablja in izkorišča nesrečne ženske, ki so ob porodu izgubile svojega otroka, za svojo promocijo in pokrivanje stroškov za delovanje društva, ki ga je ustanovila.«
Odzval se je tudi porodničar Darko Gregorač, Bolnišnica za ginekologijo in porodništvo Kranj
»Že nekaj časa z nejevero spremljam zgodbo o ukradenih novorojenčkih v porodnišnicah. Zdaj so pa omenili tudi porodnišnico v Kranju, v kateri sem oddelal vso delavno dobo, 42 let, kot zdravnik ginekolog – porodničar. Zelo dobro poznam ustroj in organizacijo dela in zato se mi zdi nezaslišano in neverjetno, da
si nekdo predstavlja, da je mogoče ukrasti novorojenčka in ga nekomu prodati kot tržno blago.
Taka rabota sama po sebi bi zahtevala sodelovanje verige sodelavcev raznih profilov, usklajenost in mafijsko organiziranost, a v vsem času svojega dela nisem kaj takega ne zasledil niti zaslutil. Taka kriminalna združba bi se prej ali slej skregala, če ne še kaj hujšega, okrog delitve plena – denarja.
V vseh letih svojega dela so vsi moji sodelavci in sodelavke, od strežnic, medicinskih sester, babic, pisarniških sodelavcev, kolegov in kolegic ginekologov – porodničarjev bili visoko moralni in etični ter profesionalni, da si niti v najbolj morastih sanjah ne predstavljam, da bi bil kdo sposoben tako gnusnega dejanja, kot je odtujitev novorojenčka za denar ali drugo pridobitno korist.
V dolgih letih dela je bilo veliko lepega in manj lepega in tudi hudega ob smrti ploda ali novorojenčka, a vendar smo vsi udeleženi bili vedno dobronamerni in empatični.
Zato z vso odgovornostjo, ob poznavanju dela in organizacije porodnišnice, zavračam kakršnakoli namigovanja o odtujitvah – krajah novorojenčkov v Bolnišnici za ginekologijo in porodništvo Kranj.«
