Borut Pahor: V čast mi je, da sem bil vaš predsednik
Na vsak državni praznik (z izjemo dneva spomina na mrtve) v Uradu predsednika Republike Slovenije pripravijo dan odprtih vrat. Danes pa je bil zadnji praznik v mandatu predsednika Boruta Pahorja – dan Rudolfa Maistr. Zaradi izjemnega zanimanja so vrata palače odprli kar štirikrat. Od pol desete zjutraj pa tja do 16. ure so se po hodnikih, stopniščih, dvoranah in pisarnah sprehodile stotine ljudi: vrtčevski otroci, osnovnošolci, srednješolci, upokojenci, mamice z otroki ... Prišli pa sta tudi dve glasbeni presenečenji. Ženski zbor Carmen Manet je predsedniku zapel Sinatrovo My Way, Prifarski muzikanti pa Gregorčičevo Zakrivljeno palico.
Danes 800 obiskovalcev
Predsedniku se je s slavnostnim nagovorom in prazniku primerno ob osrednji slovesnosti pridružila Lučka Lazarev Šerbec, predsednica Zveze društev general Maister, sicer pa so si obiskovalci (skupno jih je bilo 800) po krajši uvodni slovesnosti tradicionalno ogledali delovne in protokolarne prostore pod vodstvom uslužbencev protokola. Videli so zastavo slavnih s podpisi športnikov, odlikovanja, nekaj protokolarnih daril, ki bodo šla v muzeje, pa tudi posebne prostore, kjer predsednik sprejema veleposlanike ali se s sogovorniki srečuje na štiri oči.
Palača k ljudem
Zamisel za dan odprtih vrat predsedniške palače, ki stoji na vogalih Prešernove, Erjavčeve in Gregorčičeve ulice v Ljubljani, je dal prav predsednik Borut Pahor, ko so s sodelavci razmišljali o tem, da bi bilo prav, da se tako stavba kot prazniki približajo ljudem … Prvič so obiskovalce sprejeli na dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom 17. avgusta 2013, od takrat pa so imeli vključno z današnjim dnem v predsedniški palači 84 dni odprtih vrat (vedno ob državnih praznikih) in enega izrednega, ob nastopu Pahorjevega drugega mandata. Skupaj jih je bilo kar 85. Rekordni obisk so doživeli 8. februarja 2016 na Prešernov dan, ko je palačo obiskalo 1400 ljudi, že tri leta pozneje so sprejeli dvajsettisočega obiskovalca. Na dnevih odprtih vrat, ki so bili vedno v skladu z vsebino praznika in na katerih so obiskovalce nagovorili številni ugledni posamezniki z različnih področij družbe, so bila vročena tudi državna odlikovanja in priznanja jabolko navdiha.
Kot je povedala novoizvoljena predsednica Nataša Pirc Musar, bo ohranila to desetletno tradicijo, a »malce drugače kot predsednik Pahor«.
Kot je vsako skupino nagovoril Pahor, je ponosen, da je v desetih letih v palačo prišlo približno trideset tisoč ljudi, prepričan pa je, da bi jih bilo še veliko več, če ne bi bilo epidemije. »Ko smo razmišljali o tem, da bi prostore ob praznikih odprli za javnost, so me opozarjali na varnostna tveganja, a v desetih letih se ni zgodilo nič takega in na to sem ponosen.« Ko se namreč pogovarja s kolegi iz drugih držav, ne morejo verjeti, da je to mogoče. Menda smo edini na svetu, kjer obiskovalci lahko obiščejo uradno pisarno predsednika republike in jih ta sprejme, pozdravi, nagovori pa tudi odgovori na njihova vprašanja.
Povezati skupnost
Obiskovalci so v tem desetletju prihajali iz vse Slovenije, zamejstva in iz tujine. Borut Pahor se je spomnil para iz Francije, ki ni mogel verjeti, da je res pravi predsednik in ne igralec, ki ga samo igra. Pahor je še poudaril, da njegova pisarna sicer ni nič posebnega, sploh če jo primerja s sobanami na Kvirinalu ali Elizejskih poljanah, ima pa toplino, ki je druge nimajo.
Predsednik, ki bo posle novoizvoljeni predsednici predal 23. decembra, se je vsaki skupini zahvalil za obisk in povedal, da mu je bilo v čast, da jih je lahko predstavljal kot predsednik. »Večino tega, kar sem se namenil storiti, sem naredil. Ne brez napak, vendar pa nekih velikih obžalovanj nimam. Želel sem biti predsednik vseh, poskušal sem narediti nekaj, kar bi povezalo skupnost, zdelo se mi je, da je čas, da nekaj naredimo za spravo. Zdaj prihaja nova generacija, novi ljudje. Naša prihodnost je odvisna od tega, ali se bomo razumeli, ali bomo spoštljivi drug do drugega, ali bomo znali sodelovati ... In seveda ali bomo ambiciozni, samozavestni in ponosni.
Množice je pozneje pričakal za svojo delovno mizo, obloženo s papirji, knjigami, dokumenti. Ko se je popoldne obrnil k številčni fantovski postavi srednje lesarske šole iz Maribora, naj mu vendar zastavijo kako vprašanje, je dobil samo prošnjo za fotografiranje. A je prvega mladeniča posadil na svoj stol in mu postavil izziv. »No, kaj bi pa ti najprej naredil kot predsednik?« Fant ni niti za trenutek pomišljal in predlagal en dan šole manj vsak teden.
