Nasmejani in zadovoljni obrazi tečajnikov, inštruktorjev in tolmačev znakovnega jezika so sami govorili o občutkih po prvem izpeljanem tečaju športnega plezanja oseb z okvaro sluha, ki uporabljajo znakovni jezik v Sloveniji. Tečaj je pod okriljem odbora inPlaninec, ki deluje v sklopu Planinske zveze Slovenije, potekal aprila in maja, osem udeležencev pa je z njim pridobilo znanje za samostojno plezanje na umetnih stenah in v naravnih plezališčih ter za varovanje soplezalcev.

Prijazna pot v gore za ljudi z manj priložnostmi

»Ta tečaj je pomemben mejnik v inkluzivnem športu in do nedavnega popolnoma nepredstavljiv dosežek oseb z okvaro sluha v svetu plezanja. Dokazal je, da osebam z okvaro sluha, ki za sporazumevanje uporabljajo slovenski znakovni jezik – s podporo tolmačev slovenskega znakovnega jezika – lahko odpremo vrata v svet športnega plezanja,« je povedal Jurček Nowakk, vodja odbora inPlaninec, ki skrbi za planinstvo za invalide.

Vodja tečaja in alpinistični inštruktor Janez Toni je pojasnil, da se je ideja za tečaj porodila, ko je pred časom s Simono in Igorjem Trudnom, ki imata okvaro sluha, s skupnim prijateljem plezal večraztežajno alpinistično smer. »Ugotovil sem, da so ljudje z okvaro sluha izločeni z alpinističnih in plezalnih tečajev, zato sem začel razmišljati, kako bi izvedel tečaj zanje. Tisti, ki plezamo, si namreč želimo tudi druge ljudi vpeljati v svet, ki je za nas lep,« je dejal Toni in priznal, da takrat ni vedel, v kaj se spušča. Idejo je navrgel prijateljem in drugim, ki so ga bili pripravljeni poslušati, tako da so jo na koncu oblikovali skupaj z odborom inPlaninec in tolmači znakovnega jezika. Tečaja se je udeležilo osem ljudi: pet z okvaro sluha, dva slišeča in tolmačka znakovnega jezika.

Petdeset novih kretenj

Pred začetkom tečaja je bil največji izziv, kako bo potekala komunikacija med plezalko ali plezalcem – ki bo v steni in torej ne bo mogel oziroma mogla uporabljati rok za komunikacijo v znakovnem jeziku in tudi ne bo slišal – in soplezalcem ali inštruktorjem športnega plezanja. Poleg tega plezanje vključuje besede, ki niso v vsakdanji rabi, in takšnih kretenj v znakovnem jeziku ni bilo. Zato je Inštitut za razvoj slovenskega znakovnega jezika na pobudo organizatorjev tečaja za področje športnega plezanja pripravil in standardiziral 46 kretenj; te ponazarjajo besede, ki se uporabljajo pri plezanju, kot so komplet, vponka z matičarko, varovalo grigri, prevezovanje, posamezni vozli in tako naprej. Vendar so med tečajem udeleženci ugotovili, da potrebujejo še dodatne kretnje z eno roko, in te so se nato oblikovale med tečajem – za ukaze zategni, spuščaj, podaj vrv in počivam. Po tečaju je tako Slovar slovenskega znakovnega jezika, ki ima sicer od 23.000 do 25.000 kretenj, bogatejši za 50 novih besed, ki omogočajo boljšo komunikacijo in razumevanje med plezalci.

Udeleženci so se plezalnih manevrov učili pod budnim očesom inštruktorjev. Levo vodja tečaja Janez Toni. Fotografije PZS

»Kot inštruktor lahko rečem, da ljudje z okvaro sluha plezajo popolnoma enako kot slišeči. To so po začetnih dvomih potrdili tudi drugi inštruktorji na tečaju,« je pojasnil Toni, ki je najbolj ponosen na to, da se je udeležencem med sabo uspelo povezati.

Navdušeni udeleženci

Nad tečajem so bili navdušeni tudi udeleženci. »Z ženo veliko hodiva v gore in ferate, ampak plezanje v umetni in naravni steni je nekaj povsem drugega. Že na uvodni uri me je navdušilo. Naučili smo se pravilne uporabe plezalne opreme, varovanja, različnih vozlov, prevezovanja, govorili o varnosti v plezališčih. Skupina je zelo hitro napredovala v znanju in spretnostih. Tudi tisti, ki so se prvič srečali s plezanjem, niso imeli težav. Izziv pa to ni bil samo za nas gluhe, ampak tudi za inštruktorje, saj so morali vzpostaviti nove načine komunikacije s svojimi varovanci. Na koncu se je izkazalo, da s tem nimajo prav nobenih težav,« je ugotavljal Igor Truden.

»Na tečaj sem hodila redno in sem zelo uživala. Plezalno tehniko smo kar hitro usvojili, najtežje pa se je bilo naučiti prevezovanja,« je dejala Lea Bijol in dodala, da imajo zdaj v načrtu plezanje brez inštruktorjev. Upa, da jim bo uspelo. Sonja Truden je pristavila, da je z inštruktorjem lažje, a tudi ona računa, da bodo samostojno lahko plezali v lažjih smereh.

O napakah šele na tleh

Najtežje se je bilo naučiti prevezovanja na vrhu smeri, je povedala ena od udeleženk.

»Ko sem slišal, da bo tečaj za plezanje oseb z okvaro sluha, sem se takoj prijavil. Na uvodni uri sem ugotovil, da je to čisto drugačen način plezanja kot po ferati. Takoj mi je bilo všeč, saj sem ljubitelj pohodništva. Vesel sem bil, da so se tečaja udeležili tako nekateri gluhi kot tudi slišeči,« je povedal Blaž Urh. Pojasnil je, da je treba vedno počakati, da plezalec prispe na tla, in mu šele takrat povedati, kaj naj naredi drugače. »Vesel sem, da smo opravili tečaj, in upam, da bomo plezanje nadaljevali,« je dodal.

Tolmačka znakovnega jezika Natalija Spark, tudi udeleženka tečaja, je priznala, da to ni bilo klasično tolmačenje, saj si postal del skupine: »Skrbelo me je, kako se bo komuniciralo, saj sta varovalec in plezalec na večji razdalji kot sicer, zato si morata zelo zaupati.« Vendar, je nadaljevala, na koncu niso imeli nobenih komunikacijskih šumov. Po njenih besedah so ji drugi udeleženci pomagali in jo spodbujali pri premagovanju strahu pri plezanju.

Tako Janez Toni kot inštruktor Igor Krevelj menita, da za osebe z okvaro sluha pri plezanju ni ovir in da so te le v glavah. Odbor inPlaninec pa po tej izkušnji že razmišlja o organizaciji športnoplezalnega tečaja za slepe in slabovidne.